Maribor, ki ga ne poznam

Maribor je zasluženo izgubil. Razlika v kakovosti je bila najbolj vidna v tehničnih sposobnostih posameznikov. Pot do pozitivnega razpleta je bila izključno ena: izredno organizirana igra v obrambi in napadu z veliko bolj agresivnim pristopom. Maribor se je branil slabo, ni bil kompakten, tekmecem je dopustil preveč igre, v napadalnih akcijah pa je bil bistveno premalo odločen. Tako v nasprotnih napadih kot v dolgih.

Kar me je posebej zmotilo, je bila mariborska neaktivnost. Maribor je bil doma vedno zelo agresiven, v napadalne akcije se je vključevalo večje število igralcev. Bil je borben. Na trenutke mu je to uspevalo tudi sinoči in takrat je Rubin pokazal slabosti. Gostom je preglavice povzročal pritisk na branilsko vrsto in kombinatorna igra po sredini. Takrat si je Maribor priigral tudi najboljšo priložnost.

Maribor je veliko poskušal s predložki z bočnih položajev. Prevečkrat, saj so bile podaje nenatančne. Martin Milec in Damjan Bohar sta z nekaj akcijami nakazala, da ni nujno, da se obetavni napadi zaključujejo s predložkom. Ne vem, zakaj so silili s podajami po zraku, če bi lahko tudi po tleh izpeljali nevarno akcijo. Več bi morali poskušati s kombinatorno igro. Maribor je resda bil tudi nevaren, ampak po drugi strani se je zelo slabo branil ob predložkih tekmecev.

Poraz kljub vsemu ni tragičen. Rusko moštvo je kakovostnejše, zaskrbljen pa sem, da v Ljudskem vrtu nisem zaznal pozitivnega naboja. To ni bil Maribor, kot ga poznamo doma: odločen, agresiven, borben, napadalen. Tega je bilo sinoči enostavno premalo.