Matematika nove ureditve

Ko sta se Prokopis Pavlopulos in Xi Jinping v torek sprehajala po muzeju Akropole, je grški predsednik kitajskemu kolegu potarnal, da je prostor, kjer bi moral biti na ogled partenonski marmor, prazen. Slavne skulpture z notranjega friza Ateninega templja so od tod odpeljali Britanci. To, da jih nočejo vrniti tja, kamor sodijo, je poudaril Pavlopulos, pa potrjuje, da kolonializem s težavo odmira.

Ne le da se je Xi strinjal. Predlagal je, da bi obe veliki civilizaciji – grška in kitajska – glede tega sodelovali. Napočil je čas za novo postkolonialno svetovno ureditev in Kitajska že ima načrt, kako jo izoblikovati. Aritmetično bi bila ta ureditev videti tako: (17 + 1) + 20 + 5 + 152 = svet pod dobrohotno prevlado moderniziranega osrednjega cesarstva. Sedemnajst plus ena so države Srednje in Vzhodne Evrope, ki se jim je letos pridružila Grčija, plus Kitajska. Dvajset je skupina najhitreje rastočih gospodarstev G20. Pet je članic Bricsa (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), 152 pa so države BRI, kot se skrajšano imenuje pobuda »(gospodarskega) pasu in (svilne) poti«.

Geometrično bi to bilo podobno med seboj povezanim krogom z azijsko silo v središču vsakega od njih. Nato pa začne postajati ta slika nove ureditve vse bolj podobna kitajski umetnosti vezanja vozlov, pri čemer sta »pas in pot« niti, ki vse povezujeta v optimistično podobo sveta. Vsi sodelujejo, vsi zmagujejo, vsi se razvijajo. In vsi se zadolžujejo v kitajskih bankah, pa naj so te znotraj Kitajskega zidu ali vzdolž svilne ceste.

BRI je temeljna kitajska vizija. Brics, 17 + 1 in vse druge kombinacije so tu predvsem zato, da se »pas in pot« speljeta čez vse oceane in do vseh celin, pri tem pa pokažeta, da so ideološke opredelitve izrabljene in spremenljive ter nekoristne. Vzemimo, na primer, nekdanjega grškega premiera Aleksisa Ciprasa, ki je kot zapriseženi levičar obljubljal, da bo prekinil sporazume s Kitajsko o naložbah v pirejsko pristanišče, nato pa je projekt še dodatno razširil in Grčijo povedel v klub nekdanjih 16 + 1. Ali brazilskega predsednika Jaira Bolsonara, ki je kot vzorni desničar grozil, da bo iz države pregnal kitajske naložbe, zdaj pa je razprtih rok sprejel Xija in mu prišepnil, da si jih želi še več.

BRICS, 17 + 1, še posebno pa BRI so instrumenti globalizacije s kitajskimi značilnostmi. Analitiki so BRI opredelili kot »oportunistično uporabo kitajskega kapitala za izkoriščanje spodrsljajev Zahoda, da bi se enakopravno razdelile pridobitve globalizacije«, zato se zdaj »pas in pot« širita po območjih, ki so jih evropski in ameriški politiki zanemarili. Vključno z Zahodnim Balkanom. In tudi vključno s tistimi državami EU, ki so se znašle v vlogi Pepelke.

Medtem ko se je Xi sprehajal po Grčiji, so kitajski akademiki priporočili EU, naj BRI prouči kot možni model za sodelovanje znotraj svojih meja. Pa znajo Evropejci vezati vozle iz svilenih niti, skozi katere se širi svetloba novega obdobja? Morda bi za to kljub vsemu potrebovali kitajske učitelje.