Kajzerce: Mavrični gusarji

Morda bo ta prispevek nekoliko zastarel in ne bo izražal dejanskega družbenopolitičnega stanja v državi, saj novice z rodne grude v oddaljene morske kraje, kjer je ta trenutek uredništvo te rubrike in še veliko drugih državljanov, ne prihajajo prav pogosto. Tu in tam kakšen poštni golob, brzojav ali jadrnica. Mornarji pripovedujejo o še naprej trajajoči politični patologiji v Sloveniji, še posebno o sestavljanju nove vladne koalicije.

Novice so kljub oddaljenosti od dogajanja strašljive. Volitve so namreč prinesle sporočilo, da se bo v državi nazadnje veliko spremenilo. Da bomo dobili veliko, srečno, raznobarvno, pisano, mavrično in do zdaj najboljšo gusarsko koalicijo, ki bo korenito spremenila stvari v državi. Ki bo pomenila konec gnile politike, boj proti ropanju državnih morskih konvojev, vsesplošni spopad s korupcijo in ponovni, neverjetni zagon gospodarstva. Da bi se gusarska državica nazadnje spremenila vsaj tako, da ne bi imeli v grbu smrtne glave in dveh prekrižanih kosti.

A, kot pravijo novice iz oddaljene domovine – v starih obmorskih krčmah jih ob tako imenovanem »kompotu« (v resnici gre za viski na ledu) pripovedujejo stari okoreli mornarji – se dogodki v gusarski državici Sloveniji ne spreminjajo na bolje. Prej nasprotno. Namesto gusarskega lonca, polnega cekinov (ki so med drugim izginili tudi pod palmami eksotičnih otočkov, ki jim nekateri pravijo tudi oaze), ki bi ga radi državljani našli na koncu te mavrične koalicije, dobivamo stari gusarski kabinet.

Po tem, ko se je samouničila največja gusarska posadka, ki je nekoč vodila kabinet in je njen voditelj zaradi sumljivega nakupa nove flote hitrih gusarskih jadrnic končal v kletki, obešeni na jambor poveljniške ladje, in ko je največjo državno gusarsko družino sesul še poveljnik gusarskega glavnega mesta, so se karte premešale na novo. No, vsaj mislili smo, da se bodo.

Veliko upanja je bilo namreč vloženega v novega, modrega, mirnega in tihega gusarskega poveljnika, ki je veliko mislil in malo govoril in ki se je pojavil naenkrat in naznanil, da je gusarstvo stvar preteklosti in da je čas, da si država banan znova povrne ugled v skupnosti negusarskih držav. Toda zgodba ni trajala dolgo. Kmalu je začel popuščati gusarskim klanom, znanih po destabilizaciji vsakega kabineta, v katerem so bili. Novi, modri gusarski poveljnik je začel trgovati, popuščati in tempo so mu kmalu začele diktirati družine, ki so se komaj prebile v gusarski parlament in ki bi ga morale na kolenih prosti, da se vrnejo za mizo, kjer se odloča o najpomembnejših stvareh.

Stvar pa se je obrnila do te mere, da se je novi poveljnik znašel na tisti deski, ki je s palube potisnjena meter ali dva nad morsko gladino in kjer prav začutiš, kako te po hrbtu žgečkajo konice mečev. Da bo nesreča še večja, se ni uspel dogovoriti z majhno, a pomembno gusarsko družinico, ki bi lahko bila ključna, da bi poveljnik v nekaj tednih z jambora spustil črno zastavo in jo nadomestil z mavrično.

Novice, zakaj je delegacija te družinice odplula in novega poveljnika pustila na cedilu ... No, pustila ga je na pomolu, kjer so se mu kmalu pridružile tri družine in zrle za ladjo, ki je počasi utonila na obzorju. Šef pomembne družine, ki so jo sestavljali večinoma starejši gusarji, ga je potrepljal po rami, nežno ga je dregnil še poveljnik Rdečih gusarjev, nato je pristopila še edina gusarska poveljnica, se zazrla poveljniku v oči in šepnila: »Dajmo še kaj naših zakladov prodati ...«

In tako se je zgodilo, pravijo okoreli gusarji v pristaniških krčmah s papigami na ramenih, da se v banani gusarski državi v resnici ni spremenilo skoraj nič. A ker poštnih golobov že dolgo ni bilo, brzojav je pokvarjen, pa tudi ladij v pristanišče že nekaj dni ni bilo, upamo, da se motijo in da iz njih v resnici govori »kompot«. In da v Sloveniji trenutno že vihra mavrična zastava.