Ko je politika v preteklih mesecih popolnjevala vrste ustavnega sodišča in od oktobra lani do aprila letos imenovala šest novih ustavnih sodnikov, kar pomeni, da jih je zamenjala dve tretjini, so tako v strokovni kot laični javnosti veliko razpravljali o tem, kakšne razlagalce ustave potrebujemo. Skupni imenovalec takšnih razmišljanj je bil, da potrebujemo svetovnonazorsko, starostno in spolno različno sestavo, ki ima različna pravna znanja. Seveda vrhunska, drugače razvrednotimo vrhovno institucijo, ki kot zadnji arbiter znotraj države pove, ali je kaj skladno z ustavo in zakoni ali ni, ali je določeno ravnanje oblastnih organov pomenilo kršitev človekovih pravic ali ni.
Sestava ustavnega sodišča, ki se ne bo spremenila do prihodnjega leta, je znana. Tokrat jo prvič sestavljajo štirje sodniki od devetih, katerih starost ne presega 50 let. To pomeni, da imamo relativno mlado ustavno sodišče.
Vrhovno sodišče je pred kratkim drugo leto zapovrstjo izrazilo skrb, ker v vrstah rednega sodstva zaradi omejitev zaposlovanja, načina kadrovanja in položaja sodnikov leta 2020 v njihovih vrstah ne bo več takšnih, ki bi bili mlajši od 40 let. Nastopila bo generacijska vrzel. Ob koncu leta 2016 smo imeli 900 sodnikov, njihovo število naj bi še zmanjševali. Vstopa novih sodnikov skorajda ni več. Lani je bilo razpisanih le 23 sodniških mest, izbranih ali imenovanih deset kandidatov, od tega šest takšnih, ki so v sodniško funkcijo vstopili prvič.
Ob generacijskem problemu v sodstvu se doslej ni nihče zdramil. Kot da bi bilo samo po sebi umevno, da imamo na ustavnem sodišču sodnike, ki so iz iste generacije kot tisti, ki so jim v rednem sodstvu ob prvem imenovanju po starosti konkurenca. In če ustavni sodniki predstavljajo neko strokovno, vrednostno, moralno avtoriteto, čeprav so mladi, zakaj takšne avtoritete ne pripisati tudi rednim sodnikom? Pravzaprav je od njihov odločitev odvisno, kateri primeri se bodo znašli na Beethovnovi 10. Tudi sodniki rednih sodišč niso sodniki brez barve in okusa.
Kako razrešiti problem, ki predstavlja mavrico vzrokov, zakaj je generacijska vrzel nastala, za zdaj pristojni nimajo odgovorov. In sedanja oblast jih ne bo ponudila, ker šele preverja teren. Seveda gre za kompleksno zadevo, ki pa ni vzniknila včeraj. Vsi družbeni podsistemi so, tudi zaradi varčevalnih ukrepov, podvrženi tveganju, da bodo v svojih vrstah imeli vse več starejših zaposlenih. Kje je kontaktna točka prenosa zrelostnega znanja in izkušenj ter mladostnih idej in energije med generacijami, še nihče ni natančno povedal. Niti tega ne, kakšne družbene posledice bo to imelo.
Je pa tudi tako. Mnogi menijo, da je sodstvo po naravi stvari institucija, ki mora imeti v svojih vrstah čim več sivih glav. Zato se nekaterim zdi problematično, da lahko »navaden« sodnik postaneš že pri 30 letih, ustavni pa že pri 40. Mogoče pa nam bodo starajoči se redni sodniki in mladostni ustavni sodniki v svojih nadaljnjih odločitvah sporočili, da so bile naše skrbi zaman.