Meč v mraku

Vsi člani kitajskega političnega vodstva dobro poznajo pekinško opero. Neštetokrat so že gledali, kako se v njej igralca gibljeta drug mimo drugega v temnem mraku, in medtem ko tisti z mečem v roki poskuša zabosti golorokega, tega rešuje samo popoln občutek za ritem gibanja. Prvi zamahne, drugi se skloni. Prvi napade, drugi se umakne.

In tako se v temi divje bojujeta, ne da bi se kaj zgodilo.

Podobno se zdaj dogaja s kitajsko-ameriškimi odnosi. Severna Koreja je ugasnila luč. Nihče ne vidi, kje stopa in v kaj bi lahko udaril. Predsednik Donald Trump maha z mečem oziroma grozi z vojaškim napadom. Kitajska se skloni oziroma objavi, da zapira vsa severnokorejska podjetja, ustanovljena na njenem ozemlju zaradi skupnih naložb. Meč spet zgreši in igra se nadaljuje. Zmagovalec bo tisti, ki bo znal bolje izračunati fizikalne količine pri gibanju.

Za zdaj bi to še vedno lahko bil kdor koli, kakor je to pogosto tudi v prvem dejanju pekinške opere. Predstavljajmo si, denimo, da bi Trump vsaj tokrat poslušal svojega vodjo diplomacije Rexa Tillersona, ki je tudi v Pekingu izjavil, da je o vojaškem napadu mogoče razmišljati šele po tem, ko bodo izčrpali vse diplomatske možnosti. Predstavljajmo si tudi, da bi Kitajska popustila pri trgovinskih odnosih z ZDA in tako vsaj za kratek čas odpravila vzroke, zaradi katerih se je ameriški predsednik lotil Severne Koreje kot občutljive točke na zemljevidu kitajskega gospodarskega, političnega in vojaškega vzpona.

In predvidevajmo, da se bo Kim Džong Un odločil praznovati rojstni dan Delavske stranke, ki so jo 10. oktobra 1945 ustanovili kot Komunistično partijo Koreje, s pesmijo in plesom, ne pa s še enim jedrskim poskusom ali izstrelitvijo medcelinskega projektila.

Teoretično obstajajo možnosti za mir na Korejskem polotoku. Veliko možnosti.

Toda praksa je bolj zapletena od teorije. Tudi v pekinški operi nazadnje vedno nekdo prižge luč in sprti liki se med seboj surovo spopadejo. Dobro in zlo vedno nosita prepoznavni maski, gledalec pa vedno ve, na čigavi strani je.

Toda v geopolitični resničnosti so se vse maske pomešale. Tudi če si predstavljamo, da bi ZDA sprejele Severno Korejo kot jedrsko silo, da bi Kitajska razumela, kaj za Trumpa pomeni ekonomski nacionalizem, Kim Džong Un pa bi nekoliko odprl vrata svojega komunističnega bunkerja in se začel sporazumevati z zunanjim svetom kot poslovni partner, in ne kot jezdec apokalipse, bi še vedno ostalo nerešeno ključno vprašanje: kako spremeniti svetovno ureditev, ki jo je do zdaj določala Amerika, in vsaj enega od njenih kotov nasloniti na kitajski hrbet, ne da bi se zrušila vsa načela globalne varnosti in ravnotežja.

Severna Koreja je največja sodobna zgodba o drugih. Predvsem o Kitajski in Ameriki pa tudi o Rusiji in Japonski ter seveda o Južni Koreji, ki je o njeni usodi še naprej nihče nič ne vpraša.

Kdaj bo meč zdrsel skozi mrak in kdaj se bo zasadil v srce vzhodnoazijskega miru, je odvisno predvsem od objektivnih možnosti za to, da Kitajska in ZDA vzpostavita pregledne sodobne odnose, usmerjene v prihodnost.

To pa je odvisno od tega, kaj obe sili pravzaprav hočeta doseči. Če bi ZDA rada videla, da bi se čas ustavil, Kitajska pa bi rada postala ZDA, smo vsi v nevarnosti. Kim Džong Unova glava bo samo prva od mnogih, ki se bodo odkotalile z odra v mrak.