Med srebrnino in železom

Prodaja državnih podjetij je v naši državi vselej vroče vprašanje. Strasti na to temo so se znova razvnele tudi ob ustanavljanju državnega upravljavskega holdinga, ki mu zdaj grozi celo referendum. In še bolj se najbrž bodo, ko bodo poslanci po novem ali veljavnem zakonu razpravljali o strategiji upravljanja državnih družb. Ta naj bi namreč opredelila tudi deleže za prodajo.

V Sloveniji smo do privatizacije – predvsem če so vanjo vpleteni tujci – že tradicionalno zadržani. A če zanemarimo ekonomske doktrine; če pustimo ob strani, da država svojih podjetij doslej večinoma ni dobro upravljala in da so bile nekatere kadrovske in poslovne prakse naravnost škandalozne; in če zanemarimo, da je v državnih družbah že poniknilo več sto milijonov evrov davkoplačevalskega denarja – potem se bomo delu lastnine najbrž morali odpovedati. Iz finančne nuje. V državni denarnici namreč zevajo luknje, ki jih država komaj še krpa s čedalje bolj radikalnimi posegi v socialne pravice.

Zato tudi presenečajo dramatična opozorila opozicijske SD, da bo novi holding prodajal premoženje za poplačilo denacionalizacijskih obveznic. Ta opozorila namreč prihajajo približno 20 let prepozno. Na začetku 90. let se je naša država namreč odločila desetino družbene lastnine nameniti za poplačilo denacionalizacijskih odškodnin. In račun je zdaj na mizi. Prav to je bil tudi eden od razlogov, da SD v svojem vladnem mandatu ni sprejela strategije upravljanja. Ob vztrajanju pri mantri »nič prodati« ji namreč ni uspelo najti nadomestnih virov za poplačilo denacionalizacijskih in drugih odškodnin. Ker jih država preprosto nima. In zdi se, da je ključni cilj referenduma, za katerega si s podporo SD zdaj prizadevajo nekateri sindikati, prav preprečitev morebitnih prodaj. A Sod bo svoje premoženje lahko prodajal tudi po sedanjem sistemu; država in Kad prav tako.

Seveda referendumski manevri vse skupaj lahko zavlačujejo in pošiljajo slabe signale mednarodnim trgom in morebitnim resnim kupcem. Sijaj naše tako imenovane družinske srebrnine, kakor se lahko učimo iz primera Mercator, marsikje čedalje bolj bledi. In zato se lahko zgodi, da bomo na koncu zaradi »nacionalnega interesa« za drobiž prodajali le še staro železo, če se bo seveda kakšen resen kupec še zanimal zanj. Kupci bodo zelo verjetno tujci, saj domači za to preprosto nimajo denarja. In tudi če bi ga imeli – po dosedanjih izkušnjah se večinoma niso izkazali za vzorne lastnike. Goreča svarila o pogromu, ki da ga bodo našim podjetjem prizadejali tuji lastniki, pa se je prav v primeru zadnje privatizacijske zgodbe – Sija – pokazal za boj z mlini na veter.

Lastnina ni privilegij, ampak obveznost, pogosto opozarja dr. Rasto Ovin. V Sloveniji bomo zato morali prej ali slej trezno in v okviru realnih zmožnosti doseči širše soglasje, katere naložbe si za narodov blagor lahko privoščimo in katerih ne. Sicer se nam utegne zgoditi, da te izbire nekega dne sploh ne bomo več imeli.