Med starimi znanci

Po pregledu ponudb za odkup pivovarskega deleža Mercatorja se je krog možnih kupcev – vsaj v tej prodajni epizodi, ki pa nikakor ni zadnja – zožil na tri. Brez presenečenj, sami stari znanci. Imamo enega, izjemno motiviranega in vztrajnega strateškega investitorja, Agrokor, ter dva zasebna investicijska sklada. Mid Europa Partners je favorit iz prejšnjega kroga, ko so deleže v konzorciju prodajale banke (edinemu mu je bil omogočen skrbni pregled ciljne družbe), ob njem pa še manj znani, a kapitalsko izjemno močan ameriški Warburg Pincus.

Kakšne cene so ponudili, ni znano, v obtoku pa je več številk. Ali so zgolj plod ugibanja, ocene poznavalcev ali informacije tistih, ki iz ozadja poskušajo vplivati na razplet dogodkov, niti ni pomembno. Kaže pa, da je Mercator še vedno (po izvirnem grehu – nepregledni prodaji državnih deležev leta 2005) vabljiv predmet poželenja in poligon za merjenje moči.

Že po naravi stvari je strateški investitor za tarčo pripravljen plačati največ (meri na večinski delež), saj vidi v povezavi sinergije in nove razvojne možnosti, medtem ko institucionalni vlagatelj običajno ponudi manj (odstopanja so verjetnejša, če je sklad zgolj krinka za nezaželenega strateškega kupca). V takšnem razmerju – evro gor ali dol – se je menda končal tudi razpis Pivovarne Laško, in enako je bilo ob prejšnji, bančni prodaji zaplenjenih deležev »najboljšega soseda«; ta je padla v vodo prav zaradi nesprejemljivosti Agrokorja, ki je ceno postavil najviše. Ampak takrat se prodajalcem ni tako mudilo, banke v državni solasti so se preprosto umaknile.

Danes Pivovarni Laško že teče voda v grlo. Odprodaja naložb, med katerimi je največja Mercator, je ključ do reprograma bančnih posojil in preživetja družbe. Tako je vsaj videti navzven. Mogoče pa je tudi, da pod površjem poteka igra med pivovarji in političnimi varuhi nacionalnih interesov, ki prek bank v državni lasti poskušajo ustaviti Agrokor, hkrati pa zahtevajo poplačilo tajkunskih kreditov. Če je tako, je nujnost hitenja relativna. Vsekakor močno zadolžena in oslabljena Pivovarna Laško takoj potrebuje bodisi čim večji iztržek od prodaje bodisi zadosten bančni reprogram posojil.

Čeprav so v igri trije ponudniki, so v središču pozornosti še vedno odnos Mercator–Agrokor in tveganja, povezana z vstopom hrvaškega koncerna v lastništvo našega trgovca. Kar je po svoje logično. Slovenci razmišljamo kratkoročno, zato nas manj skrbi, kako bo institucionalni investitor kupil Mercator zato, da ga bo čez nekaj let – kje je še to! – z dobičkom prodal prav strateškemu partnerju. Sploh če je edina alternativa »katastrofa« v podobi Agrokorja. Poleg tega upamo, da bi sklad dvignil Mercator v naročje katere od velikih, uspešnih zahodnoevropskih trgovskih verig, ki so, prvič, finančno trdne in, drugič, ki ne bodo toliko ogrožale domače živilskopredelovalne industrije, kot bi jo neposredni tekmec na regijskih trgih.

Lobisti utemeljujejo neprimernost Agrokorja kot investitorja v Mercator z njegovo prezadolženostjo, s sovražnimi prevzemnimi nameni in apetiti njegovih financerjev. Na drugi strani so opazovalci, ki, upoštevajoč bilance, med podjetjema ne vidijo tako velikih razlik v zadolženosti in opozarjajo celo na boljšo dobičkonosnost Agrokorja. Prepričani so, da bi bila združitev koristna za povečanje skupne konkurenčne moči v regiji. To si gotovo zasluži tehten razmislek, zlasti če bi, kot je predlagal Mercator, ločeno razvijali skupno trgovsko dejavnost. A za sporazum sta potrebna dva, Ivica Todorić pa je z oddajo ponudbe za Mercator jasno pokazal, kaj je njegova prioriteta.