Medsebojno uničevanje kot nov slovenski šport

Občutek, ki ga dobimo, če spremljamo zgolj slovenska televizijska poročila, gotovo ni realen. Zdi se, da na vsem svetu ni nič pozitivnega, še najmanj pa, da bi se kaj dobrega lahko zgodilo v naši državi(ci). Še bolj izkrivljeno sliko dobimo, če beremo anonimne pisce na spletnih portalih. Sama poznam kar nekaj zelo uspešnih in hkrati tudi poštenih ljudi, zato ne morem privoliti v po mojem mnenju vsiljeno tezo, da je popolnoma vse narobe.

Naše »elite« – politične in gospodarske – do zdaj niso znale ustvariti razmer, v katerih bi se družba razvijala v blagostanje. Seveda ne bo nikoli nihče priznal, da je njegova lastna nesposobnost kriva za družbeno razsulo, zato se vedno išče krivce nekje drugje, v nekih drugih ljudeh, najraje v javnih uslužbencih. A spodbujati nenehno medsebojno obračunavanje in krvoločnost med ljudmi za družbo ni produktivno. Kot posebna športna panoga se je razbohotila navada, da v javnem prostoru tekmujejo, kdo bo povedal še kaj slabšega, koga res do konca razgalil in razvrednotil. To je postalo duhamorno in destruktivno. Slovenije ne more nikoli pripeljati na zeleno vejo. Iz zgodovine vemo, kam pripelje spodbujanje medsebojnega sovraštva.

Strupene puščice v UKC in zdravnike

Posebno nenavaden prostor za spodbujanje sovraštva med ljudmi je državni zbor. Dokler se izvoljeni poslanci ljudstva »obdelujejo« sami med seboj, je jasno, da gre za politične igre, ki najširše javnosti ne prizadevajo veliko. Ko pa se začnejo sovražnosti pod krinko skrbi za neko področje širiti navzven, to ni več šala. Eden takšnih dogodkov je bila zadnja nujna seja odbora za zdravstvo, ki je bila posvečena Univerzitetnemu kliničnemu centru (UKC) Ljubljana. Morda je imela na začetku kak pozitiven namen, a ga poslanci zanesljivo niso dosegli, ampak so ga izstrelili na UKC, njegovo vodstvo in zdravnike v petih urah neverjetno veliko strupenih puščic. Kot da so pozabili na svojo spomladansko sejo, na kateri so isti poslanci ugotavljali, da UKC nima dovolj denarja in da mu bodo po svojih najboljših močeh pomagali.

»Zdravniki potrebujete očiščenje. Vi vodite ta resor, mene drugo ne zanima,« je dejal tokrat Franc Trček, Združena levica. »UKC je vrh gnilega sistema,« je menil Jernej Vrtovec, NSi, ki je bil prepričan, da bi tako bolnišnico v tujini že zaprli, da je treba UKC razbiti do temeljev, ker »da gnilobe ni mogoče odpraviti z obrezovanjem«. Jelka Godec, poslanka SDS, ki je nujno sejo o UKC sklicala zaradi poročil o nevrologiji in otroški kardiokirurgiji (kardiokirurgije nato niso obravnavali) ter o imenovanju novega v. d. generalnega direktorja, je dejala, da »si pred 24 leti nismo mogli misliti, da bo zdravstvo padlo tako nizko«. Iskala je krivca: »Treba je poiskati odgovornost. Kdo je odgovoren za to? Kdo je odgovoren za medsebojno komunikacijo? Najdimo odgovorne!« Njena strankarska kolegica Nada Brinovšek je s prstom kazala na vodstvo UKC, čeprav je v. d. generalnega direktorja Andrej Baričič tam šele mesec dni, strokovni direktor Sergej Hojker pa poldrugo leto. Marijan Pojbič iz SDS vidi ključni problem v hobotnicah, ki namesto ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc obvladujejo UKC. Po njegovem mnenju UKC ne morejo voditi ljudje, ki so kadarkoli imeli stik z vodjem hobotnice, Janezom Zemljaričem.

Nočemo zagovarjati Janeza Zemljariča. Nedvomno si lik in delo prvega generalnega direktorja UKC in nekoč prvega moža Službe državne varnosti, pa tudi predsednika komiteja za zdravstvo (kot danes minister) in predsednika izvršnega sveta Slovenije (kot danes predsednik vlade), pozneje podjetnika, zasluži poglobljeno analizo. A pavšalne izjave, ki so jih izrekali poslanci ljudstva o njem in tistih, ki so kadarkoli imeli stik z njim, so vse kaj drugega. V Delu smo že pred časom pisali, da je zdaj 86-letni Janez Zemljarič tako hudo bolan, da niti teoretično ne bi več mogel voditi ničesar. Zahteva poslanca, da ni primeren za javno funkcijo nihče, ki je bil v stiku z Zemljaričem, kaže na nerealno percepcijo stvarnosti. V stiku z Zemljaričem je bilo v času socializma in vse do pred kratkim (do bolezni) ogromno ljudi.

Od 1,1 milijona bolnikov 236 pritožb

In realnost? Po podatkih UKC je UKC lani obravnaval 1,118 milijona bolnikov, od tega jih je bilo 100.000 hospitaliziranih. Vsi so imeli možnost v anonimni anketi izreči svoje mnenje. Povprečna ocena, ki so jo dali v UKC, je 4,77 (od 5). Pritožilo se jih je 236. To je 0,2 promila bolnikov. V tem smislu je največ zdravega razuma med poslanci velo iz besed Janija Möderndorferja (zdaj ni v nobeni stranki), ki je menil, da zaradi dveh ekscesov v UKC (primer Radan in otroška kardiokirurgija) ni treba prikazovati zdravstva kot največjega problema v državi ter porušiti UKC in vse druge bolnišnice do tal. »Ko to reče poslanec, me je strah,« je povzel občutje mnogih prisotnih v dvorani. Poznavalci tujih bolnišnic so povedali, da zaradi podobnih ekscesov nikjer ne zaprejo nobene bolnišnice.

Odkar smo v Delu na začetku letošnjega leta prvi pisali o »primeru Radan« na nevrološki kliniki, za katerega se je takrat zdelo, da gre za milostno smrt, torej evtanazijo iz rok zdravnika, šele pozneje pa so nadzori in policija uzrli drugačno sliko, je dobil ta ekscesni, nedopustni in nesprejemljivi dogodek čezmerne razsežnosti v medijih in državnem zboru. Zaradi enega zdravnika, ki je v priporu na psihiatriji, obsojati vse počez, je blaznost. Tako »smrt na nevrologiji« kot sporne srčne operacije otrok se ne dogajajo danes, ampak so se pred letom, dvema in celo več. Od takrat so v UKC že marsikaj spremenili. Samouničevalna strast Slovencev dobiva prav prek zdravstva neizmern zagon. Še dobro, da v svetu nismo sami, da obstaja še kaj, kar je zunaj Slovenije.

Zdravniki kot blagovna znamka

Mednarodna medicinska javnost namreč vidi ljubljanski UKC precej drugače. Le nekaj dni pred tem, ko so v parlamentu rešetali UKC, sta bila v Ljubljani pomembna kongresa: evropsko srečanje anesteziologov, na katerega so prišli zdravniki iz 71 držav, in evropsko srečanje o demenci z gosti iz 43 držav. Prišlo je več kot 1800 zdravnikov in drugih strokovnjakov iz vsega sveta in še dvakrat toliko njihovih spremljevalcev. Prišli so zaradi visoke strokovnosti svojih slovenskih kolegov, zaposlenih v UKC Ljubljana.

Direktor slovenskega Kongresnega urada Miha Kovačič je ocenil, da sta zgolj ta dva štiridnevna zdravniška kongresa doprinesla Sloveniji vsaj 5,4 milijona evrov prihodkov. Prenočišča, prevozi, najem avtomobilov, hotelska namestitev, pogostitev, oglaševanje, organizacija vzporednih dogodkov, razcvet kulture, nakupi, množica majhnih dobaviteljev, več zaposlitev ... je nekaj konkretnih virov denarja, ki jih je naštel. Bogati ljudje iz vsega sveta, hotelski gostje, dobri potrošniki, prijetno počutje, gostje, ki se želijo v Slovenijo še vrniti, so bile oznake, ki veljajo za goste kongresov. »Slovenija ima zaradi potenciala zdravnikov, ki so močni v svojih mednarodnih združenjih, velik potencial za razvoj medicinske kongresne dejavnosti,« je dejala Tatjana Radovič iz zavoda Turizem Ljubljana. Zdravniki kot blagovna znamka torej.

Politiki v ogledalu

V razvitih državah sveta ustvarijo tovrstni kongresi pomemben del bruto družbenega proizvoda, v ZDA takoj za vodilno avtomobilsko industrijo. Tudi pri nas bi ga lahko. Seveda ne tako, da se na zdravnike preusmerja splošno nezadovoljstvo ljudi in se jih izčrpava v brezplodnih debatah. Bolje bi bilo, če bi naše zdravnike obravnavali, kot jih vidi svet. Vsakdo izmed vodilnih zdravnikov UKC lahko v Slovenijo pripelje tudi tuje goste in z njimi sveži denar.

Če iščejo poslanci odgovornost za to, da zdravstvo ne deluje še bolje, se morajo pogledati v ogledalo. Politiki, ki ustvarjajo splošne razmere za življenje v Sloveniji, so odgovorni tudi za zamrznjenost stanja v zdravstvu. V enajstih letih se je zamenjalo devet ministrov za zdravje. Prehitro, da bi lahko sprejeli en sam večji zakon. Politiki se kar naprej kot balerine vrtijo med problemi, namesto da bi jih reševali. Za spodbujanje medsebojnega sovraštva se pripnejo na vsako, pa če še tako žalostno izhodišče, kot je primer zdravnika Radana. In mediji jim – žal – v razpihovanju nestrpnosti sledijo.

Milena Zupanič