Medvedja usluga

To, kar pomeni Borštnikovo srečanje za slovensko gledališče, pomeni Slovenski filmski festival za nacionalno kinematografijo. A ta preprosta ugotovitev je skoraj edina možna primerjava med njima. Medtem ko je Borštnik urejena, strokovno vodena in tudi relativno korektno financirana institucija (za izvedbo prejme trikrat več javnih sredstev, ima redno zaposlenega direktorja ter v mariborski Drami urejeno infrastrukturo), je filmski festival bolj podoben nečemu, kar izumljamo vsako leto znova.

Drži, da nesorazmerna finančna, kadrovska in infrastrukturna podpora nacionalni filmski festival že vnaprej prikrajša za marsikaj, za kar njegov gledališki brat ni prikrajšan. A po drugi strani vsa dejstva, ki jih glede na razmere, v katerih deluje, lahko podamo v njegov zagovor, ne morejo biti vzrok za nekatere še kar naprej strokovno sporne odločitve, očitno na veke vekov zabetonirane v različnih pravilnikih, ki krojijo osrednji filmski festival.

Med njimi so to gotovo nedorečeni kakovostni vatli selekcije tako tekmovalnega kot spremljevalnega programa, ki je v primerjavi z Borštnikom zelo velikodušna, včasih pa odvisna kar od tega, kot smo slišali na letošnji predstavitvi festivala, koliko programskega časa ima festival sploh na voljo ... Še zlasti pa je sporno vztrajanje, da ena strokovna žirija ocenjuje vse, od igranih in dokumentarnih celovečercev, njunih srednjemetražnih, televizijskih in kratkih izvedb do animiranih, eksperimentalnih in študentskih filmov. Vsi ti se namreč prerivajo za iste nagrade. Povedano drugače: medtem ko Borštniku še na misel ne bi prišlo, da bi nekajminutna ali študentska produkcija pobrala skoraj vse glavne festivalske nagrade, se v zadnjih letih zdi njegovemu filmskemu bratu to naravnost pogumno in subverzivno dejanje. Z njim pa javni podobi slovenske kinematografije, namesto da bi jo krepil, dela predvsem medvedjo uslugo.