Tiskane izdaje
Še en politični salto mortale kanclerke Angele Merkel, tokrat o omejevanju priseljevanja zunaj EU, morda kaže, da se bo krščanskodemokratska voditeljica zadovoljila s četrtim mandatom, če ji ga bo uspelo doseči v koaliciji z liberalci in Zelenimi. Da ne bi ogrozila povojne unije svoje CDU z bavarsko CSU, se zdaj v skoraj vsem, le v besedi ne, strinja z omejitvami priseljevanja, ki jih je prej odločno zavračala. To ji bodo politični nasprotniki očitali do konca njene politične kariere.
Res bo Nemčija še naprej spoštovala ženevske konvencije, zakonodajo EU in domači temeljni zakon, v primeru novih navalov prebežnikov pa bosta lahko vlada in bundestag spreminjala zdaj dogovorjeno število »človekoljubnih« prišlekov na leto. Še naprej se bodo bojevali tudi proti vzrokom za begunsko krizo in morda bodo pri tem celo uspešni, kot kaže urejen pritok zahodnobalkanske delovne sile po obračunu z nezakonitimi migranti s tega območja. Verodostojnost Angele Merkel kot političarke s trdnimi načeli se je še bolj zamajala, potem ko jo je že leta 2015 človekoljubje zaneslo s konservativne begunske poti.
V tem času je spoznala, da ji druge evropske države pri pomoči beguncem ne bodo stale ob strani, zato bo po vzponu nacionalistične AfD v bundestag najprej reševala stabilnost in blagostanje svoje države. Spolni in teroristični napadi migrantov so vznemirili preveč ljudi, nemški poraženci globalizacije pa menijo, da bi bilo bolje, če bi država pomagala njim.
Vprašanje je, ali bo popuščanje tem res okrepilo konservativce, saj se AfD večinoma naslanja na »jezne vzhodnonemške moške« in rusko-nemške priseljence po dvigu železne zavese. Dogovor o priseljenski politiki bo morda dal novi vladi Angele Merkel več manevrskega prostora za izzive globalizacije, kot so digitalizacija, ohranjanje nemškega gospodarskega motorja ter Evrope miru in blagostanja.
