Meje samodrštva

Ali referendum ne bo mogel zrušiti nobene vlade več, kot se je to (tudi) zaradi pokojninske reforme zgodilo Pahorjevi? Referendum bi lahko odnesel tudi Janševo vlado, toda ta je morala oditi iz drugih razlogov. Asistenca ustavnega sodišča glede slabe banke in državnega holdinga, ki je za razliko od pokojninskega referenduma, ki so ga ustavni sodniki dovolili, prepovedalo referendum o teh dveh projektih, ji je morebiti omogočila le, da je še nekaj časa vladala.

Se torej s takšnimi preizkušnjami referendumska prihodnost ne bo več soočala? Lahko se bo, razlika je zdaj v tem, da se bo spremenilo nekaj pravil. Moč zakonodajnega referenduma se namreč ne sme izčrpavati zgolj s tem, da kot domine padajo zakoni – in zaradi tega tudi vlade, ki svojih programov ne morejo več uresničevati.

Nove referendumske rešitve, ki so zeleno luč najprej dobile še v času Janševe vlade, je pretekli teden soglasno podprla ustavna komisija. Zdaj je še na državnem zboru, da o njih odloči. Ne glede na to, da je prišlo do drugačnih političnih razmerij, do kakršnih koli presenečenj na plenarnem zasedanju parlamenta ne bi smelo priti. Stroka je povedala svoje – je za upravičene in razumne omejitve referendumske ureditve na ustavni ravni – vse politične stranke so jih s popravkom, ki na predlog SDS zadeva znižanje kvoruma s 25 na 20 odstotkov glasov vseh volivcev, za zavrnitev referenduma soglasno podprle. Tako je pričakovati, da bo po treh poskusih spreminjanja referendumskih pravil v zadnjih letih tokratni uspešen. Prinaša tri ključne novosti: politiki odvzema pravico zahtevati referendum, omejuje dopustnost razpisa referenduma o določenih zakonih, uvaja zavrnitveni referendum. Tako naj bi po dvanajstih letih razprav o referendumu kot enem najbolj spornih političnih in strokovnih vprašanj prišli do boljše ureditve, ki naj bi po eni strani zajezila možnost njegove zlorabe, po drugi pa ga utrdila kot institut, ki za odločitve, sprejete na referendumu, potrebuje višji prag legitimnosti. In končno, ustavnemu sodišču naj bi dala v roke nekaj več sider, zato da se njegovim odločitvam ne bo pripisovalo arbitrarnosti.

Izvirni greh pri zlorabi referenduma ni bil pri volivcih, ampak pri politiki. Tej (30 poslancem in državnemu svetu, ki sicer že napoveduje veto) je zdaj formalno onemogočeno, da se neposredno zateče k temu institutu. Kako ga bodo uporabili volivci, ki prek protestov in vstaj upravičeno opozarjajo na neustrezno in odtujeno vladanje oblastnikov, bo pokazala prihodnost. S predlaganimi ustavnimi rešitvami zagotovo ne bodo zadovoljni. Želijo si več neposredne demokracije in ne manj. Želijo soodločati o pomembnih družbenih vprašanjih, pri rešitvi katerih jih (nas) je oblast pustila povsem na cedilu. Napovedani protesti bodo na to zagotovo spet opozorili. Hkrati pa velja, da je izključna pravica zahtevati referendum, zdaj ostala samo na 40.000 volivcih in njihovi sposobnosti artikuliranega nasprotovanja zakonskim rešitvam, za katere menijo, da so samodržne in da vodijo k nadaljnji eroziji pravne in socialne države.