Meje solidarnosti

Ironija naključja je, da je Ciper kot eden od najbolj resnih kandidatov za bankrot prevzel predsedovanje EU z ambicijo, da bi Evropejcem povrnil upanje. Dežela z razvito finančno industrijo je bolj ali manj naravno sledila poti Grčije, s katero je tesno povezana. Tako kot Helenska republika, ki je v zadnjih dveh letih in pol dobila pomoč z dvema orjaškima svežnjema, lahko predsedujoča država v prihodnjih mesecih pričakuje solidarnost evropskih partnerjev.

Solidarnost je beseda, ki je spet zaznamovala vrh EU konec prejšnjega tedna. Francoski predsednik François Hollande je ugotavljal, da vsak korak naprej v evropskem povezovanju spremlja več – solidarnosti. Zlasti Španija in Italija sta si prizadevali, da bi bila evropska solidarnost razumljena kot pomoč njunim bankam in javnim financam. Negotovo je, ali je neposredna pomoč kriznih skladov (v njih je denar evropskih davkoplačevalcev) kateri od bank v Madridu res lahko obravnavana v kategoriji solidarnost.

Kakorkoli že, vrh je na koncu le zadovoljil tiste, ki od izbruha dolžniške krize najbolj odrejajo politične ukrepe. To so finančni trgi, ki so dobili znamenja in obljube, da na koncu nobena država ne bo puščena na cedilu in da je politika pripravljena uveljavljati instrumente, ki so bili še pred kratkim nepredstavljivi. Ker imata Španija in Italije hude strukturne težave, kriza, povezana z njima, gotovo še ni končana. Šele ko se bodo politični sklepi voditeljev Unije začeli uresničevali v praksi, bo lahko kdo začel govoriti o uspehu prelomnega vrha.

Veliko nenačelnosti je v odločitvi, da bodo države, ki bodo dobivale pomoč, pod manj strogim nadzorom kot Grčija, Portugalska in Irska. Veliki državi, kakršni sta Španija in Italija, na evropskem odru seveda lažje uveljavita svoje interese. Če bodo nekega dne k njim prišli predstavniki trojice, bodo v rokah imeli veliko manj moči kot med potmi v Atene, kjer lahko naštevajo, kje vse si Grki morajo zategniti pas. Pogojevanja pomoči z izpolnjevanjem domačih nalog je v sklepih le še toliko, kolikor je nemški kanclerki Angeli Merkel zadoščalo za obrambo pred notranjepolitičnimi napadi.

Po vrhu lahko pričakujemo kratek premor v dolžniški krizi in kriznem menedžmentu. Na drugi strani gradbišč in žarišč v območju evra ne primanjkuje. Slej ko prej se lahko spet začne zapletati v grški zgodbi. Lahko kdo trdi, da je rast zahtevanih donosov za španske in italijanske obveznice res ustavljena? Tudi notranjepolitične krize tako v državah, ki prispevajo največji delež pomoči, kakor tudi v načetih prejemnicah lahko zamajejo denarno unijo.

Z načrtovanim centraliziranjem Evrope se bo pokazalo, kje so meje takšne solidarnosti. Tisti, ki zagovarjajo Unijo prelivanja denarja od bogatih k revnim, se morajo zavedati, da bodo plačniki lahko upravičeno zahtevali odpovedovanje suverenosti, skupni nadzor nad javnimi financami... Sanjanje takšnih Združenih držav Evrope bi lahko za koga postalo nočna mora. Zato se voditelji na zadnjem vrhu raje sploh niso zares lotili zahtevnega vprašanja prihodnjega razvoja EU.