Kočevski medvedi

Ko so imela podjetja dovolj sredstev, da je delavec dobil plačo (pa čeprav na roko), so bili vsi srečni.

Objavljeno
21. julij 2014 17.39
Posodobljeno
21. julij 2014 21.00
Blog
Mitja Felc, kronika
Mitja Felc, kronika
Pogled na grafični prikaz kršitev pravic delavcev je naravnost grozljiv. Pred petimi leti jih je policija obravnavala »le« 449, lani pa kar 3402. To je eno od področij, ki policijo in inšpekcijske službe močno obremenjuje. Težko bi državi očitali, da se na problematiko ne odziva, predvsem kar zadeva spreminjanje zakonodaje, vendar si s tem verjetno dela medvedjo uslugo.

Niso redki, ki opozarjajo, da je pri nas pravni okvir prenormiran, saj je zakonov in predpisov toliko, da jih komaj dohajajo, kršitev pa je kljub temu vse več. Gotovo je treba skokovito povečanje kršitev pripisati trenutni gospodarski krizi, a se ne gre slepiti – takšne nepravilnosti so se dogajale že v času gospodarskega razcveta naše države, le ukvarjali se nismo s tem. Vemo, zakaj ne.

Ko so imela podjetja dovolj likvidnostnih sredstev, da je delavec dobil neto plačo (pa čeprav na roko), so bili vsi srečni. Ne delavec ne država se nista pretirano ukvarjala z neplačevanjem prispevkov. Grehi so ostali pod površjem, dokler ni počilo na globalni ravni. Niti pogosto veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas, študentsko delo v primerih, ko obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, niso od včeraj.

Naj se sliši še tako čudno, a so za kakšne nepravilnosti delodajalcev (vsaj moralno) soodgovorni tudi neizprosni borci za pravice delavcev – sindikalisti. Ti še vedno vztrajajo na okopih delavcem všečnih zahtev, dolgoročno pa jim s tem lahko škodijo.

V javnosti je nastal vtis, da so vsi direktorji in lastniki družb pokvarjeni, neizprosno kradejo, izčrpavajo družbe in skrbijo samo za svoj žep, za delavce pa da jim je malo mar. Zanemarja pa se, da se mnogi zavedajo, da bo brez delavcev izpuhtelo tudi njihovo premoženje. Dober menedžer deluje dolgoročno. Zaveda se, da če danes zaposli delavca, ni zagotovila, da mu bo kruh lahko zagotavljal tudi čez nekaj mesecev, kaj šele let.

Prav zato je še kako previden pri zaposlovanju, saj ve, da bo pri morebitnem povsem upravičenem odpuščanju naletel na upor sindikata, delavec pa bo ob sedanjih pogojih kaj hitro skočil po pravico na sodišče. In verjetno zmagal, ker je pač država poskrbela, da je v tem primeru zaščiten bolj od kočevskega medveda. Dolga leta pa je taista država gledala skozi prste podjetjem, kako so se teptale njihove pravice zaradi neplačevanja prispevkov.

Država naj raje razmisli o razbremenitvi plač in drugih spodbudah za zaposlovanje, ne pa da gre vse samo v smeri reševanja nepravilnosti s palico. Sindikalisti naj se zavedajo, da hočeš nočeš živimo v mednarodnem tržnem gospodarstvu in mora biti tudi trg delovne sile bolj prožen. Poleg policije in inšpekcijskih služb si želimo še hitrejšega delovanja pravosodnega kolesja.

Ko vsemu temu dodamo še veliko etičnega ravnanja vodilnih v podjetju, smo na dobri poti, da bo padel tudi kakšen komentar o tem, kako se na sončni strani Alp delavcem bolje godi. Prav etična podstat v družbi je namreč tista, ki nam manjka. Pa ne samo na tem področju.