Merjenje moči

Stavka bo, je okrog 21. 30 sporočil sindikalni pogajalec Branimir Štrukelj in dodal, da se vlada iz Sviza norčuje. Sindikalni pogajalec je ob tem zatrdil, da je vlada čez dan določena zagotovila dala, potem pa je od teh zagotovil odstopila. Kaj je šlo narobe?

Če ima ob merjenju moči med sindikati javnega sektorja in vlado slednja v rokah platno in škarje javnih financ, imajo sindikati v rokah moč, da življenje v državi za določen čas ustavijo. Vendar ob sedanjih pogajanjih obstaja še nekaj asimetrij. Sindikalni pogajalci so izkušeni, vladno pogajalsko ekipo vodi novinka. Sindikalni pogajalci se natanko zavedajo, da morajo tudi pred svojim članstvom vzbujati vtis, da je bil boj trd. Vlada pa mora mednarodni javnosti sporočati, da makroekonomske vajeti drži dovolj čvrsto v rokah. Četudi je država v konjunkturi, je šele pred nekaj dni izšla iz postopka ugotavljanja makroekonomskih neravnotežij.

Pogajalska runda med javnim sektorjem in vlado se je začela slabo, ker je bil razkorak med pogajalskimi kompetencami sindikalistov in prejšnjim vladnim pogajalcem prevelik. Nova vladna pogajalka, generalna sekretarka vlade Lilijana Kozlovič, je na pogajanja prihaja dobro pripravljena, kar je predstavlja solidno, a ne zadostno izhodišče. Po drugi strani so sindikati javnega sektorja prvo verodostojno vladno ponudbo dobili kakšnih 36 ur pred začetkom napovedane šolske stavke. Prekaljen sindikalni pogajalec, ki želi vzbujati zaupanje članstva, prve verodostojne ponudbe enostavno ne more sprejeti. Vzbujati mora vtis, da se je za interese članstva boril. Prekaljen vladni pogajalec to mora razumeti. Ne sme pa se zgoditi, da vlada čez dan na nekaj pristane, zvečer pa predstavnik vlade dogovorjenega ne želi parafirati. Če se ena pogajalska stran počuti izigrano, to konflikt le podžge.