Mesija

Ko je v Ljubljano kmalu po osamosvojitvi dežele prišel dirigirat svetovno znani violinist z nekaj manj znanim orkestrskim in zborovskim korpusom, so nekateri njegovo izvedbo Händlovega oratorija Mesija označili za »glasbeni dogodek leta«. Mnenja o tej oceni so seveda deljena, vsekakor pa je slavni maestro takrat izrekel nekaj misli, ki so se izkazale za skoraj preroške.

Na pozdravno »vprašanje« navdušene novinarke – Ah, tako počaščeni smo, gospod slavni umetnik, da ste prišli koncertirat k nam! – je mojster prostodušno odvrnil, da bi za takšen honorar prišel koncertirat kamorkoli. A novinarki še ni bilo dovolj: Ampak, gospod umetnik, res smo tako veseli, da ste nas obiskali v naši novi demokraciji, prav res ... Pa je slavni muzikus, ki je Slovenijo poznal še iz časov, ko je bila najuspešnejša republika nekdanje federacije, nepričakovano postregel s kratko mesijansko moralko. Saj, je rekel, vaša dežela je res lepa, ampak majhna. Majhne države pa veliko stanejo, veste? Imeti morajo namreč vse, kar imajo velike: vlado, ministre, diplomatsko mrežo, vojsko, policijo, carino in tako naprej. Skratka, je ljubeznivo sklenil, morda bi bilo bolj učinkovito in predvsem ceneje, če bi se priključili kakšni večji, bogati državi, kaj pravite?

Osupla novinarka seveda ni imela ustreznega odgovora, toda danes, dve desetletji pozneje, je precej bolj jasno, da slavni goslač ni ubiral povsem razglašenih strun. Evidentno je namreč, da smo ustvarili državo, s katero skoraj nihče več ni zadovoljen – ne vladarji in še manj vladani. Prvi bi, če bi lahko, zamenjali kar ljudstvo, to pa si ne upa ali ne zna odstaviti nesposobne samooklicane elite, ki je ukradla komaj polnoletno državo. Družbene krivice so iz meseca v mesec večje, politična klika, ki se je prelisičila na oblast, pa niti ne skriva več, kakšni so njeni nameni: v temeljih preurediti državo, kakršno smo poznali, in se po vsej sili in za vsako ceno obdržati na oblasti. Aleluja.

Globoka vsesplošna kriza stare celine tej sumljivi druščini ponuja imenitno priložnost, da radikalno obračuna z vsakršno opozicijo. Z vsemi drugače mislečimi. In sploh z mislečimi. In pri tem svojem maničnem revanšistično revizionističnem početju se šele dobro ogreva. Najudarnejše poteze še pridejo – priprave nanje so v polnem teku.

Ljudje se v strahu pred prihodnostjo čedalje bolj umikajo v zasebnost, v kateri pa se nekaterim tudi že malce trga in začenjajo posegati po orožju. Akademske elite večinoma molčijo, novodobni menedžerski kader je tudi že pokazal, česa vsega ni zmožen, politika pa je po dvajsetih letih vztrajne negativne selekcije kulminirala v najslabšo vlado doslej. Pa ne le zaradi škandaloznega dejstva, da jo vodi politik, ki je predmet sodnih postopkov v kar treh evropskih državah, ampak še bolj zaradi tistih, ki mu pri tem previrantsko preračunljivo pomagajo. In seveda zaradi opravilno in sicer nesposobne opozicije, zapletene v lastne preračunljive zanke.

V takšnih razmerah bi še kdo utegnil mesijansko pomisliti, da bi se bilo morda res bolje priključiti kakšni drugi, urejeni državi. Ali se vsaj preseliti vanjo. Toda precej bolj smiselno je korenito izboljšati to, v kateri živimo. Preudarno, hitro in odločno. Neustrašno. Zdaj gre zares.