Mesto dveh rek

Mora Vukovar poleg dveh rek plavati prav v krvi? se je vprašal vukovarski novinar Siniša Glavašević. Dvajset let je minilo od dneva, ko mu je brezumni agresor vzel življenje, življenje več sto drugih in dokončno tudi življenje mestu. Vukovar je še zdaj mesto dveh rek, a tudi dveh svetov, dveh skupnosti, ki počasi gradita most medsebojne strpnosti. Incidenti so, kljub težki preteklosti, tako rekoč izginili.

Enajst mesecev, pravijo, živijo normalno življenje, v dneh spomina na padec mesta pa nihče nikogar ne mara. Takrat se sem zlijejo množice iz vse Hrvaške, mesto se preseli na naslovnice in v udarne termine. Ko cirkus odide, se zaziblje spet v resničnost in – pozabo. Izjave, da Vukovarci ne potrebujejo državnega denarja, ampak okoliščine, ki bodo zagnale gospodarstvo in s tem ustvarile delovna mesta, pri odgovornih, ki se pridejo le pokazat, kmalu utonejo v pozabo.

V vsakem Vukovarcu namreč v spominu ostaja predvojna slika bogatega in najlepšega mesta. Branitelji, ki so mesece ležali v slavonskem blatu, da bi ubranili družino, dom in mesto, ne iščejo več domačih krivcev za padec mesta, ne zanimajo jih sodbe krvnikov, boste pa v njihovih očeh našli razočaranje: država, za katero so se borili, ni takšna, kakršno so si zamišljali.

V zavest se v teh dneh vračajo grozljive slike ubitega mesta in Siniševo vprašanje: »Kdo bo varoval moje mesto, moje prijatelje, kdo bo Vukovar povedel iz mraka?« To vprašanje si bo znova morala postaviti tudi »mednarodna skupnost«, ki bi, če ne prej, vsaj pri Vukovarju morala zaznati grozečo napoved Sarajevov, Srebrenic in drugih krvavih krajev. Pa je ni. Tudi zaradi njih je po vsej državi več tisoč ljudi, ki se niso vrnili v mesto. Samo zato, ker ga hočejo v spominu ohraniti takšnega, kakršen je bil. In ki se nikdar več ne bo vrnil.