Tiskane izdaje
Prvič je prišel v Slovenijo v vlogi predsednika evropskega komisije in to je prva predstavitev bele knjige o scenarijih prihodnjega razvoja EU v kaki državi članici. In vendar je v obisku Jean-Clauda Junckeja več forme kot vsebine: dvostranska vprašanja, od terana do arbitražne razsodbe, mu niso posebej mar; Slovenija je zanimiva le kot proevropska članica, ki o Evropi ne dvomi veliko, opazno pozornost je Juncker danes namenil ljubljanskemu srečanju z mladimi. Čeprav je Unija na kritični točki in v eksistenčni krizi, je še vedno svetla luč za Slovenijo. Samo evropska povezava je okvir delovanja te države in zagotovilo za njeno preživetje. V primeru razpada bi se znašla na čistini.
Evropa je v paradoksnem položaju: v vseh šestdesetih letih njenega življenja ni bila dezintegracija še nikoli bliže, še nikdar se ni zgodil brexit, ne pomnimo, da bi se predsednik Združenih držav spogledoval z razpadom združene Evrope. EU še ni bila tako malo unija in tako zelo Evropa nacionalnih držav.
Scenariji, ki jih je Bruselj pravkar razporedil po mizi, so številni, večinoma neobetavni. Med možnostmi za več ali manj Evrope oziroma tem, da vse ostane, kakor je, je najbolj stvarna Evropska unija več hitrosti. Edini način, da se integracija lahko nadaljuje, je v okviru manjše, jedrne skupine. In to je smer razvoja, ki jo podpira Nemčija. Konec meseca bo v Rimu praznovanje 60. obletnice združene Evrope, takrat naj bi kanclerka Angela Merkel predstavila načrt dveh, nemara treh EU. Nihče ne govori odkrito, vendar je vse bolj razvidno, kam kdo spada: ali v osnovno jedrno skupino ali na periferijo. Meja Evrope dveh hitrosti se večidel ujema s staro, zahodno-vzhodno zgodovinsko zarezo, cezuro med ustanovnimi in višegrajskimi članicami. Po letu 2004 je bila Slovenija mentalno del nekdanjega vzhoda. Ostajamo z mučnim vprašanjem, kam se umešča zdaj.
