Milostni strel?

Ali sploh potrebujemo ministrstvo za kulturo? Pri nas se zdi to vprašanje nespodobno oziroma kar škandalozno, ko je bil pred dvema letoma ukinjen samostojen resor je to povzročilo pravi revolt, se pa, recimo, to brez zadržkov za Veliko Britanijo sprašuje komentator Guardiana Ian Birell. Po njegovem mnenju se to ministrstvo utaplja v birokraciji, mešetarjenju z davkoplačevalskim denarjem in popolnoma nepreglednem lobiranju, zato bi bilo najbolje, če bi nekdo zmogel dovolj poguma in mu namenil »coup de grâce«, torej milostni strel in končal to agonijo.

Zveni znano? Nedvomno, problemi pri nas so skoraj identični, ker so slovenski kulturniki zelo vplivni, glasni in imajo praviloma zelo veliko možnosti, da predstavljajo svoje poglede v javnosti. Nemalokrat pa namesto o knjigah poslušamo traktate o tako imenovanih belih knjigah, namesto o dramatiki, glasbi, filmu ali plesu o krovnih in običajnih zakonih, uredbah in predpisih, najpogostejša pa je mantra o nujnosti celovite strategije ter redefiniranju celotnega področja.

Načelno so takšne zahteve lahko upravičene, na tem področju gotovo vlada velika zmeda, če seveda ne bi bilo v ozadju vsaj toliko interesov, kot je vizij. Kot je verjetno veliko interesov posameznikov ali vplivnih skupin tudi pri nedavnem pozivu nacionalnega sveta za kulturo (NSK) za odstop oziroma razrešitev ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar. Sicer je bilo tovrstnih pozivov že veliko, res pa se zdi nekoliko nenavadno, da takšne pozive v javnost zdaj pošilja še NSK, ki je zgolj posvetovalni organ.

Roko na srce bi si na položaju ministrice res zelo želeli koga drugega, Mlakarjeva je, denimo, »magistra poslovne politike in organizacije, profesorica matematike in pooblaščena aktuarka«. Priznam, do zdaj nisem vedel, kaj izraz aktuar pomeni, gre pa za zavarovalniškega strokovnjaka za preračunavanje rentabilnosti zavarovanj in premij. Morda bi bila v njenem primeru bolj primerna srednjeveška raba tega naziva, to je pisarniški uradnik, saj se to bolj poda njenemu načinu delu. Mlakarjeva je tako še ena v vrsti uradniških nameščencev na tem položaju, vendar to ni zgolj negativna okoliščina, gospa uradništvo jemlje precej resno in je zaradi tega celo manj dovzetna za različna prišepetavanja in lobiranja, s čimer se je zelo zamerila tistim, ki so bili do zdaj skoraj nedotakljivi. Kar pa še ne pomeni, da na to funkcijo ne sodi nekdo s pristno afiniteto do kulture, pa z vsaj nekaj karizme in avtoritete, ki jo seveda definira osebni profil in karakter človeka in ne ministrski položaj sam po sebi.

Bi se morala torej Mlakarjeva posloviti? Če gre zgolj za zamere in užaljenost nekaterih ali če bo pri zamenjavi spet v ospredju negativna selekcija in arbitrarni izbor Desusa, ki bo pač tja postavil še enega člana, ki si želi imenitne ministrske funkcije, je povsem vseeno, če še naprej ostane kar Mlakarjeva. Če pa se bo vlada odločila napraviti rez in bo izbrala kompetentnega in uglednega človeka, ki ve, kaj hoče in zna to tudi ustrezno utemeljiti in izpeljati, bo zamenjava zelo dobrodošla. Za milostni strel tako in tako tudi pri nas nihče nima poguma.