Minister se vrača

Danes govorimo o Mramorjevi in Bajukovi davčni reformi.

Objavljeno
09. september 2014 19.50
Katarina Fidermuc, gospodarstvo
Katarina Fidermuc, gospodarstvo
V kabinet ministra za finance na Zupančičevo ulico se vrača človek, ki je pred desetimi leti nadzoroval obsežno davčno reformo, prvo po osamosvojitvi države leta 1991. Davčne reforme na splošno pripisujemo finančnim ministrom, čeprav je za njimi velika politična tovarna. Zato ni tako brez smisla, če se poskušamo spomniti, za katera davčna načela se je zavzemal Dušan Mramor, ki je iz pisarne finančnega ministra prvič odšel ravno jeseni pred desetimi leti.

Danes pravzaprav govorimo le o dveh davčnih reformah: o Marmorjevi in Bajukovi, ki je ministrstvo prevzel za njim. Finančni ministri pač z imeni jamčijo za davčne zakone, in če zaradi njih ne odstopijo, se z njimi strinjajo. Nedolgo tega je avstrijski finančni minister Michael Spindelegger odstopil zaradi spora o davčni reformi. Zato ni tako brez smisla, če se poskušamo spomniti, katerim načelom je bil Dušan Marmor naklonjen pred desetimi leti.

V tistem obdobju se je ministrstvo za finance v različnih gradivih o smereh razvoja slovenskega davčnega sistema zavzemalo za višjo obdavčitev kapitala in nižjo obremenitev dela. No, davčne stopnje o bremenih sicer ne povedo vsega, a če ostanemo le pri njih, je Mramorjeva davčna reforma iz leta 2004 uvedla 25-odstotno obdavčitev dohodkov pravnih oseb namesto 30-odstotne obdavčitve njihovega dobička in dohodninsko lestvico, ki je zavezance iz dotlej šestih davčnih razredov zgostila v pet razredov s stopnjami od 16 do 50 odstotkov. Najbolj razvpita dohodninska določba iz tistega obdobja je bila izjemno, nepredstavljivo visoka doživljenjska obdavčitev velikih (tajkunskih) lastniških deležev, ki je nekateri krogi Dušanu Mramorju nikoli niso odpustili (čeprav ni trajala dolgo). Res pa je tudi, da je z svojo reformo uvedel sodobno načelo obdavčitve po svetovnem dohodku.

V tistem času, pred desetimi leti, smo še predvidevali, da davčne zakone pretežno pišejo v ministrstvu za finance in da lobistični krogi vendarle nimajo odločilnega vpliva. Nastajanje davčnih zakonov je bilo v pred desetimi leti še zelo zaupna dejavnost, tako da si osnutkov na različnih ravneh brez dobrih zvez ni bilo mogoče ogledati, dokler jih ni ministrstvo pripravilo za vlado. Sprašujemo se torej, kako bo Dušan Mramor, znan po pedantnosti pri javnofinančnih vprašanjih in želji po »urejenosti predalov«, prenašal nove navade, ko »odposlanci« političnih strank in drugih vplivnih skupin prek svojih vzvodov sporočajo ministrstvu in vladi, kaj jim v veljavnih davčnih zakonih ni všeč in kaj želijo v njih brati.

Lahko si predstavljamo, da finančni minister Mramor tudi v novem obdobju na Zupančičevi ulici ne bo tvegal nikakršnih upadov proračunskih prihodkih, ki so v primerjavi s porabo že zdaj prenizki, zato bo zanimivo videti, kaj se bo dogajalo z zahtevami za nižjo obdavčitev z dohodnino. Pričakujemo naklonjena stališča do ukrepov proti sivi ekonomiji in prav mogoče je, da bo država nazadnje dobila davčne blagajne. O davku na nepremičnine še ne bomo poročali kmalu.