Minister Turk deli drobtinice

Že dva tedna sta minila, odkar je MIZKŠ objavilo predlog novele zakona o visokem šolstvu.

Objavljeno
13. september 2012 21.17
Jasna Kontler Salamon, znanost
Jasna Kontler Salamon, znanost

Zgolj z argumentom nujnosti sprejetja do novega študijskega leta je pri tem predvidelo le simbolično razpravo in skrajšan postopek obravnave. Toliko časa trajajo tudi protesti večinskega dela javne visokošolske sfere (brez Primorske univerze) z močno podporo sindikatov proti predlogu, ki nedvomno posega v neodvisnost naše visokošolske agencije (NAKVIS).

Toda MIZKŠ se je dolgo obnašal, kot da je ta protest le nekoliko nadležna spremljava njihovega »učinkovitega« delovanja v visokošolsko in državno dobro.

O tem priča predvsem to, da je omenjeni predlog že prestal vladno obravnavo in tako tudi uradno prišel v državnozborski postopek. Zdaj bi ga lahko ustavila le še vlada ali poslanci. Oboje se zdi malo verjetno. Kljub temu pa ne bodo mogli mirno prezreti zadnje poteze visokošolske sfere, ki je na premiera in predsednika DZ naslovila poziv k umiku novele in napovedala, da bo v nasprotnem uporabila vsa demokratična sredstva, vključno z obveščanjem mednarodne visokošolske javnosti o vladnih posegih v naš visokošolski prostor. V tem primeru bi NAKVIS skoraj zagotovo ostal brez evropske akreditacije, s tem pa bi propadli tudi vsi vladni argumenti, zakaj se sprememb sploh lotevajo.

V tem smislu je mogoče razumeti sporočilo, da je na vladi sprejeto besedilo novele odstopilo od načrtovanega popolnega obvladovanja sveta agencije. Po novem bi imeli v trinajstčlanskem svetu Nakvisa rektorska konferenca, sindikati ter gospodarstvo po enega predstavnika, študentje pa po dva. Kaj bi to pomenilo? Preprost izračun pove, da bi vlada še vedno izbrala in imenovala najmanj sedem članov Nakvisa – prepričljivo večino torej.

Star slovenski pregovor pravi, da hodi vrč po vodo le tako dolgo, dokler se ne razbije. Zdi se, da je vrč neverjetne samovšečnosti in samozadostnosti MIZKŠ ter tudi celotne vlade, ki že mesece pripravlja usodne odločitve za prihodnost našega visokega šolstva kar mimo ključnih akterjev, že vsaj malo počen.

V nasprotnem namreč glede sporne novele visokošolskega zakona verjetno ne bi bilo niti omenjenega navideznega popuščanja ministra Žige Turka. Kajti omenjene spremembe niso nič več nekakšni odpustki ali drobtinice, ki naj bi zadovoljile posamezne uporne visokošolske partnerje, tako kot je primorska univerza očitno utišana z (v noveli predvideno) uvedbo rektorjevega prostega odrejanja obsega neposrednih pedagoških obveznosti.

Očitno pa so drugi visokošolski partnerji precej trši oreh. Vlado, ki z novelo menda hiti predvsem zaradi prekoračenih akreditacijskih rokov – za to sicer še ni dokazov –, sta največji univerzi opozorili, da ona sama že grdo zamuja s popravkom visokošolske zakonodaje v skladu s sklepom Ustavnega sodišča o financiranju visokega šolstva. Odgovor, da bo tudi to prišlo na vrsto, ni prepričljiv. Kajti kdo bo upošteval Ustavno sodišče, če ga ne bo vlada?