Mir, ki ga moramo dobiti

Svet se bo moral končno spopasti tudi z iskanjem formule za razvoj zavoženih držav.

Objavljeno
17. november 2015 21.22
Barbara Kramžar, Berlin
Barbara Kramžar, Berlin
Med datume, ki so spremenili tok zgodovine, že lahko uvrstimo 13. november 2015, čeprav je od njega minilo komaj nekaj dni. Po zadnjem petku, trinajstega, v Evropi nič več ne bo tako, kot je bilo, in najbrž niti ne na vsem svetu. Vojna napoved Islamski državi že nakazuje prej težko verjetna zavezništva med zahodnimi državami in Rusijo, a obetajo se tudi številne druge spremembe.

Nemška kanclerka Angela Merkel, ki je prej zavračala zgornje meje pri pravici do azila, zdaj kot možnost nakazuje morebitno uvedbo kontingente za begunce pred vojnami in preganjanjem. Njena vlada je pravico do azila zaostrovala že do zdaj, teroristična dejanja v Parizu pa kanclersko palačo vse bolj vodijo k spremembi ustave. A kanclerka očitno želi končati kaos, zaradi katerega je morda vsaj eden od teroristov v Francijo prispel kot begunec. Za to pa potrebuje dogovor z državami, skozi katere zdaj sirski in drugi begunci prodirajo proti Nemčiji, prav tako pa potrebuje tudi soglasje drugih držav EU. A če se bo morala sama vsaj malo spokoriti zaradi odprtja meja, bi se morale druge evropske države zavedati, da nihče ni imun za vojne in nesreče.

Če je že vse to videti gigantska naloga, morajo zahodni in vsi svetovni voditelji hkrati razmišljati tudi o prihodnosti Bližnjega vzhoda, velikega dela Afrike, Afganistana in vseh drugih delov sveta, kjer se lahko zaredijo morilski islamisti, pri čemer tisti, ki verjamejo, da status quo lahko vrnejo lokalni diktatorji, podcenjujejo že hrepenenja milijonov beguncev. Svet se bo moral končno spopasti tudi z iskanjem formule za razvoj zavoženih držav, saj je alternativa preveč resna: če bomo stali prekrižanih rok, je samo vprašanje časa, kdaj bo kakšen fanatik s spranimi možgani v roke namesto brzostrelke vzel umazano bombo.