Kocka, ki sta jo pred skoraj osmimi leti do ušes nasmejana in vsak s svojim podpisom pod pogodbo skupaj zalučala takratna premiera Borut Pahor in Jadranka Kosor, je padla. Da bi se zdaj spuščali v razglabljanja, kakšna je odločitev arbitrov in kje bolj koristi eni ali drugi strani, kar že počnejo prvi kritiki, je povsem brezpredmetno.
Za kompromis gre, ki sta ga obe strani, več kot dve desetletji absolutno nezmožni sami poiskati rešitev, prepustili tretjemu. Ta je zdaj zelo strokovno in civilizirano razsodil, kakor je po mednarodnem pravu in predloženih dokazih obeh strani najbolje lahko. In kakor pač je. Pika. Slovenija si je z vnaprejšnjo obljubo, da bo sprejela vsakršno razsodbo arbitrov, še bolj pa s tem, ker obljubo zdaj drži in (tako je vsaj upati) razsodbo sprejema v celoti in ne glede na to, kje ji je všeč in kje ne, pridobila pomembno strateško prednost. Zanjo je vprašanje meje s Hrvaško formalnopravno že rešeno. Po mednarodnem pravu, pod okriljem EU in po vseh veljavnih standardih, ki niti po odločitvi arbitrov nikoli niso bili toliko »kontaminirani«, da razsodba ne bi veljala. Tu lahko samo še enkrat pristavimo: pika.
Če se Hrvaška z odločitvijo arbitražnega sodišča iz samo njej znanih »novonastalih razlogov« noče strinjati, ima vse možnosti, da po pravni poti izpodbija legitimnost arbitrov, s katerimi se je sama strinjala (kar pa seveda ni več slovenski problem), ali pa da Sloveniji, če ji je res toliko do »bilaterale«, ponudi svojo bilateralno rešitev. Ki pa mora biti zdaj vsekakor boljša od arbitražne. Sicer je Ljubljana ni dolžna sprejeti in se ji o njej niti ni več treba pogajati. Ker mednarodno veljavno rešitev že ima, ker o istem ni mogoče razsojati dvakrat in ker je nihče ne more prisiliti, da bi se o meji še v tretje pogajala z nekom, ki je že dvakrat, tik pred podpisom pogodbe, stisnil rep med noge. Slovenija se je s svojim poudarjeno strpnim ravnanjem v arbitražnem postopku, čeprav je bila s sporazum Drnovšek-Račan enkrat že izigrana, v nasprotju s Hrvaško znašla v poziciji, ki je, povedano po šahovsko, bistveno boljša od nasprotnikove, a kljub temu še vedno ponuja remi.
Če ga Zagreb, ki ima nerešene mejne spore tako rekoč z vsemi svojimi sosedami, zaradi nekaj kvadratnih metrov morja ali iz političnega »inata« ni pripravljen sprejeti, je to od objave razsodbe naprej njegov problem. Stanje na meji, tudi če odločitve arbitrov še nekaj časa ostanejo neuresničene, na srečo ni takšno, da bi bilo nevzdržno, Hrvaška pa ga po objavi razsodbe, ne da bi s tem avtomatično priznala določila arbitraže, ne more več spreminjati.
Ne moreš vzeti »Svete Gere« in ne dati »koridorja«. Razen z golo silo. To pa bi bilo izrecno kršenje mednarodno veljavne razsodbe, ki jo priznavata tako Slovenija kot EU in na katero se tudi znotraj EU zdaj vedno lahko sklicuje Slovenija. Ljubljani se torej nikamor več ne mudi. Ker mejnih sporov še nikjer na svetu, tudi ko je odločitev že padla, ni bilo mogoče rešiti v štirinajstih dneh, marsikdaj pa niti v štirinajstih letih ne, je edino, kar ji preostane, zvrhana mera potrpljenja, politične složnosti in dobro premišljenega diplomatskega ravnanja po zdravi pameti. Če komu, se bo prej ali slej – tako v EU kot na Balkanu, ker takšne do vseh sosedov prepotentne politike ne bo mogoče nadaljevati v nedogled – začelo muditi Zagrebu.
Tiskane izdaje
