Miza, na kateri se bo lomila Evropa

Kdaj lahko mine kolektivna potrpežljivost? Kako dolgo bo še mogoče po špansko arogantno in po evropsko ignorantsko preizkušati mir v Kataloniji, ne da bi zagovorniki neodvisnosti izgubili živce?

Nedeljska aretacija nekdanjega predsednika Katalonije Carlesa Puigdemonta v Nemčiji je na ulice Barcelone in drugih večjih katalonskih mest in prav tako Bruslja pognala na desettisoče protestnikov, ki so vzklikali, da je »Puigdemont predsednik« in da je treba »politične zapornike spustiti na prostost«. Katalonska miroljubnost se nervozno spreminja, nedeljska statistika – ko se je ogorčena množica v Barceloni prelila od predstavništva evropske komisije do nemškega konzulata, medtem pozivala k splošni stavki ter vzklikala, da je treba »vztrajati na osamosvojitveni poti« in kakšna »sramota je Evropa« – je skrb vzbujajoča: v trkih med policijo in demonstranti je bilo ranjenih okrog sto ljudi, devet so jih aretirali.

Seveda je predsednik katalonskega parlamenta Roger Torrent takoj po Puigdemontovi aretaciji posvaril Katalonce, naj ohranijo mirno kri in enotnost, kakor je tudi poudaril, da se je treba v bran človekovim pravicam in svoboščinam politično čim tesneje povezati v enotno fronto.

A koliko jim sploh še lahko uspe, ko pa sta Madrid in Barcelona tako prezirljivo vsaksebi, da že zdavnaj ni poti nazaj, vsaj dotlej ne, dokler bo za špansko oblast v Barceloni še naprej smrdelo po independentizmu. V prestolnici so sodno spodkopali še vsako kandidaturo za predsednika vlade, za katero se je odločila regionalna politika: najprej Puigdemonta, za njim zdaj že mesece priprtega nekdanjega voditelja civilnodružbene Katalonske narodne skupščine (ANC) Jordija Sàncheza in zatem še portparola nekdanje vlade Jordija Turulla, ki prav tako sedi v priporu.

Od petka, ko je ustavno sodišče izdalo evropski nalog za vse nekdanje independentistične voditelje v eksilu – živijo od Belgije in Škotske do Švice, po nemški aretaciji Puigdemonta v Nemčiji pa je vseh pet soprebežnikov izjavilo, da se predajajo –, je po španskih zaporih še dodatna nova (stara) peterica nekdanjih voditeljev iz prve independentistične vrste. Grozi jim tudi večdesetletno sedenje za zapahi.

Strahu je v Kataloniji ogromno, pregona in kazni se bojijo vsi, ki so kakor koli »sodelovali« pri dolgoletnem demokratičnem porajanju zdaj »spodletele« katalonske republike.

V prihodnjih dneh bo ključno, kako se bo na katalonski problematiki, v uradni Evropi označeni za »španski notranji problem«, pravosodno lomila Evropa – od Nemčije in Belgije do Škotske in Švice v političnem odnosu do Madrida. In ob (ne)izročanju političnih eksilantov ne bo na preizkušnji samo potrpežljivost Kataloncev ...