Niso je prodali, smo lahko ugotovili opazovalci v ponedeljek, ko smo skupaj z množico protestnikov kot ob nekakšnih manjših konklavah čakali pred poslopjem, v katerem naj bi bančniki uprizorili dražbo za večinski paket delnic Mladinske knjige. Suho sporočilo bankirjev, ki so jim te delnice padle v roke po tistem, ko je nehal zvoniti holding Zvon 2, je bilo jasno: Nihče se ni pojavil! Že spet, drugič oziroma tretjič. Te delnice očitno niso zapeljiv finančni zalogaj.
To dejstvo, da namreč ta hip še neznanemu novemu lastniku prinašajo – poleg niza nepremičnin še založbo s širokim splošnim programom in velik simbolni pomen, vštevši zelo velik repertoar avtorskih pravic – tudi senčno plat, so nekatera ponedeljkova sprenevedanja gladko spregledala. Tu so dolgovi neodgovornih prevzemnikov, ki jih je treba odplačati, tu je družba, ki jo je verjetno treba preoblikovati in ji predvsem najti ustreznega strateškega partnerja. Kdo bi bil pravi? Ko je nezavezujočo ponudbo dal Kompas MTS, je zavladalo ogorčenje, češ da bo usoda založbe s tem zapečatena. Ko se sredi poletja na dražbi ni pojavil nihče, komentarjev ni bilo.
Ko je ponudbo za odkup dala založba Učila International, je začela od vsepovsod puhteti paranoičnost. Le zakaj? Direktor Učil Srečko Mrvar je od elitnikov, zaskrbljenih za prihodnost slovenske tiskane besede, najbrž navajen posmehovalnih pogledov, češ založnik, ki izdaja komercialo, založnik, ki slovenskih avtorjev skoraj ne objavlja.
To zadnje je res, a ni njegov izmislek, tako so »ukazali« kupci knjig. Dejstva so nespregledljiva: Mrvar je iz nič, z lastnimi sredstvi in znanjem v dveh desetletjih naredil založbo, ki lepo raste, ves čas prinaša dobiček in ima zadovoljne kupce. Prisiljen je bil narediti svojo verigo knjigarn in prav nič mu ni bilo podarjeno, ni podedoval knjigarn na lepih lokacijah in ne razvaja ga država s subvencijami. Vse, kar je dosegel, je dosegel na trgu, s knjigami, ki se berejo. In ne, nikakor niso vse plaža, prodaja tudi dobre, nagrajene, »zahtevnejše« knjige.
Najprej so se mu nasmihali, ko je začel projekt žepne knjige, manj nasmeškov je bilo videti, ko jim je začel na knjižnih sejmih pred nosom odkupovati pravice za vroče naslove. Zdaj ko je dal nezavezujočo ponudbo za nakup največje založbe, ga sovražijo in blatijo. Zakaj? Saj je na vidiku morda najboljša mogoča založba, velika in močna (kakršna je bila MK nekoč). Mrvarja ni treba braniti, to bo znal sam, treba pa je opozoriti na neumnosti in žaljivosti tistih iz nenačelne koalicije, ki se ga bojijo.
Omenjena koalicija, ki je v noči z nedelje na ponedeljek oblastnikom in bankirjem panično pošiljala prošnje, naj dražbo odložijo in raje dajo njim priložnost, ne bi smela uspeti, ker je popolnoma nekredibilna: njen namen je, »da ostane lastništvo MKZ v rokah ljudi, ki bodo zasledovali prave cilje«, kaj so pravi cilji, pa vedo le njeni privrženci. Nadute razlage, da ponudnik ne izkazuje »dodane razvojne vrednosti«, so smešne, prav tako obljube, da bo upnicam ponudila več denarja, potem pa samozavestna vstopila na globalne trge. Se kdo tu norčuje? In kaj pravzaprav ta koalicija hoče? Preprosto: ujčkanje še naprej, novo državno založbo.