Mlini na veter

Krjavelj je v Desetem bratu Josipa Jurčiča presekal na dvoje hudiča, v Bolgariji pa so volivci v nedeljo presekali tamkajšnjo politično sceno. Sodeč po rezultatih predsedniških in lokalnih volitev bosta namreč bolgarsko politično prizorišče po parlamentarnih volitvah obvladovali vladajoča desno usmerjena stranka Gerb in socialistična stranka BSP. Tako kot doslej bo še naprej jeziček na tehtnici nacionalistična stranka Ataka, ki si glasove nabira z netenjem sovraštva do Romov.

V Bolgariji je po volitvah pozitivno le to, da bo moral Gerb v celoti prevzeti odgovornost, ker se ne bo več mogel izgovarjati na BSP in Georgija Prvanova, ki se mu je iztekel drugi zaporedni mandat na čelu države. Desnica namreč ni premagala levice le na predsedniških volitvah, ki so na položaj predsednika države zavihtele Rosena Plevneljeva, ampak tudi na lokalnih volitvah. Gerb je dobil večino sedežev v skoraj vseh največjih mestnih svetih in najvplivnejše županske položaje.

Vsa oblast bo tako v rokah premiera Bojka Borisova, če zanemarimo pravosodje, ki, očitno po naključju, ne deluje, kajti za Plevnevljeva v javnosti velja, da je bil kot sin bogatih staršev zelo priden v šoli, nima pa lastnega mnenja. Navsezadnje ga je Borisov izbral ravno zato, da ne bo povzročal problemov. Ker Plevnevljev ni dovolj močan, da bi se izvil iz sence premiera, tudi ni veliko možnosti, da bo uspešen v boju proti korupciji, ki se je zalezla v vse pore bolgarske stvarnosti.

Zmaga desnice za nekaj odstotkov – ki jih je pridobila s kupovanjem glasov, kakor trdijo na levici – bo imela za posledico čistko v predsedniški palači. Ko se je na oblast povzpel Borisov, so v Bolgariji odpustili sedemsto tisoč uslužbencev državne uprave. Čeprav so jih zamenjali ljudje, ki se niso ravno izkazali s strokovnostjo, gre za manjše zlo. Z njim si bodo, tako kot doslej, glave razbijali le neposredno prizadeti.

Problem številka ena v državi ostaja korupcija, saj podkupnino pričakuje vsak aparatčik, kar vsako naložbo podraži za skoraj dvakrat. Sledi plačilna nedisciplina, ki jo »hrani« tudi država, kajti če ima upnik dobre zveze, je rok plačila kar devet mesecev. V Bolgariji je tako vse manj tujih naložb, trg nepremičnin ne deluje, v državi skoraj nihče ne ustvarja dodane vrednosti, vsi pa pričakujejo, da bodo obogateli čez noč. Slabo se najbrž piše tudi slovenskim vlagateljem, ker Slovenija pač ne velja za državo, ki bi prinašala denar.

V tej luči so obljube desnice z Borisovom in Plevnevljevom na čelu, da bo izboljšala življenjsko raven prebivalstva Bolgarije, ki je od vstopa v Evropsko unijo leta 2007 njena najrevnejša članica, le gradovi v oblakih. Borisov si je že v navideznem boju s korupcijo tako kot don Kihot polomil zobe, ker se je zapodil v mline na veter. Njegov zvesti oproda Plevnevljev pa za zdaj ne daje vtisa, da bo, tako kot Sančo Pansa v Cervantesovi tragikomični zgodbi, sčasoma čedalje bolj kritičen do glavnega junaka.