Tiskane izdaje
Ugled družbe zaradi tega zagotovo ne cveti. Nadzorniki bodo v prihodnjih tednih še težje odločali in še težje dosegli soglasje. Marko Pavliha in predstavniki zaposlenih v nadzornem svetu iz Luke Koper so že pozvali lastnike, naj takoj zamenjajo nadzornike in poiščejo boljše. A kako resorni minister Černač in predstavniki vlade razumejo »boljše«? Velja pravilo: najpomembneje je, da je naš.
Poteza nadzornikov iz vrst zaposlenih s predlogom kandidata Rada Antoloviča je bila vnaprej obsojena na propad. Zaposleni jo upravičujejo z željo, da bi ustoličili nestrankarskega kandidata, tehnika, po možnosti vrhunskega strokovnjaka. Toda Rado Antolovič nikakor ni vse tisto, kar so o njem razglašali, če je ob svoji kandidaturi dopuščal začetniške napake, ki so glasno opozarjale, da se mu niti ne sanja, v kakšno okolje prihaja. Svojo strokovnost si lahko zatakne za klobuk, če najprej brezpogojno zahteva 360.000 evrov (neto!) plače, potem pa je zadovoljen tudi s 70.000 evri. Okolja ne pozna, če najprej zahteva podporo lastnika, nato pa se pusti izvoliti brez nje. In kakšen kandidat je, če je po štirih mesecih od prevzema dobro plačane funkcije v Rusiji pripravljen prevzeti funkcijo v Kopru, in to takšno, ki utegne trajati samo štiri mesece?
Je že bolje, da se je končalo zdaj, pa čeprav štiri dni po glasovanju na nadzornem svetu. Iskanje uprave Luke Koper ni mačji kašelj, ker je to križišče neverjetnih interesov. Nadzorniki in z njimi lastniki so idealisti, če mislijo, da bi lahko le popoln strokovnjak popeljal Luko na jadranski logistični Olimp. Preprosto zato, ker vse drugo ni idealno. Začenši z lastništvom in lastniki. Država ni primerna gospodarica svojega imetja. Politični lastnik se nerad odloča za upravljavca strokovnjaka, ampak po pravilu izbira politično podložnega oportunista.
Ta politika vsaka štiri leta spreminja svoje strateške prioritete, odvisna je od povsem neučinkovitega birokratskega aparata. Leta in leta ne zna zgraditi drugega tira in, nikakor ne nazadnje, iz Luke Koper pobira dobiček, namesto da bi vanjo vlagala, če bi hotela žeti pri številnih, z Luko povezanih poslih. Dokler torej lastniki ne bodo razumeli sistemske kompleksnosti pristanišča in dokler ne bodo zagotovili temeljnih pogojev za njegovo učinkovito poslovanje, tako dolgo bo ukvarjanje s kadri izguba časa, denarja in preusmerjanje pozornosti. Luke Koper v takšnem sistemu odločanja in ob danih razvojnih možnostih ne reši niti vsemogočni bog, kaj šele politično delegirani nadzorniki iz strank katere koli koalicije.
