Moč oblasti

Javnost se še dolgo ne bo znebila občutka, da je oblast v konkretnem primeru pokazala svojo moč.

Objavljeno
11. september 2013 22.11
Andrej Fištravec, župan MOM, Maribor, 17.5.2013
Robert Galun, Maribor
Robert Galun, Maribor
Ne zgodi se pogosto, da kakšen politik zaide v sodno dvorano prostovoljno, iz čiste radovednosti, ker ga pač zanimajo argumenti tožilstva in obrambe. Prej bi lahko rekli, da politikom vonj sodišča ni najbolj pogodu in ga, če le gre, raje ne inhalirajo.

Poteza mariborskega župana Andreja Fištravca, ki je zadnji dan sojenja prisluhnil sklepnim besedam obrambe in tožilstva ter argumentom sodišča, ki je sedmerici protestnikov odmerilo po sedem mesecev zapora, je zato toliko bolj nenavadna.

Prvič: če je že hotel vzbuditi pozornost in obdolžence moralno podpreti, je zamudil vlak, saj so protestniki pred sodnico stopili že decembra lani. In drugič: Fištravec se stokrat lahko okliče za nekakšnega vstajniškega župana, a dejstvo je, da je zdaj politik, in sodnica Simona Mernik bi njegovo navzočnost v sodni dvorani lahko razumela kot neformalni pritisk na neodvisnost sodstva. Nobena skrivnost namreč ni, da je Fištravec še pred izvolitvijo nasprotoval aretacijam protestnikov, na svojem profilu na facebooku pa je po izreku sodbe celo zapisal, da mora biti nekaj zelo narobe, če fantje, ki so šli na ulico, ker jim je bilo dovolj ropanja Maribora, dobijo enako kazen, kot jo je dobil glavni krivec za ropanje mesta.

Sodnica pred politikom ni pokleknila in je sedmerico protestnikov kljub zgražanju obrambe in dela javnosti poslala za rešetke. Pravilnost njene odločitve bo seveda preverilo višje sodišče, a ne glede na to, kako se bo razpletel sodni postopek, se javnost še dolgo ne bo znebila občutka, da je oblast v konkretnem primeru pokazala svojo moč. V slogu, zaprimo nekaj ljudi, da bo mir.

O tem, da so se demonstracije decembra lani sprevrgle v nasilno obračunavanje med protestniki in policijo, seveda ni dvoma. Vendar po drugi strani tudi ni dvoma o tem, da je bilo v vsesplošnem kaosu veliko kolateralne škode in ni izključeno, da se je med sedmerico nepravnomočno obsojenih znašla kakšna naključna žrtev. Ne gre namreč prezreti, da je na zatožni klopi več mesecev sedelo deset »vstajnikov«. Zoper dva je sodišče sodbo zavrnilo, ker sta za svoje »grehe« že plačala denarno kazen, proti enemu pa je tožilstvo tik pred izrekom sodbe samo umaknilo obtožni predlog. Uspelo mu je dokazati, da je bil takrat v nekem gostinskem lokalu, čeprav mu je tožilec vse do zadnjega dne na podlagi izjave policista pripisoval metanje nevarnih predmetov.

Nihče ne dvomi, da življenja policistov tistega decembrskega večera niso bila ogrožena. Ko so poskušali zatreti protest, se je nanje usula toča granitnih kock, palic in steklenic, zato je bilo treba razgrajače ustaviti in morda vkleniti tudi koga, ki je le stal v gruči. A človek bi v pravni državi pričakoval, da bo potem na sodišču videl in slišal bolj konkretne dokaze, ne pa nekaj v slogu vrtenja mačke okrog vrele kaše, kot so, denimo, nejasni helikopterski posnetki in v ihti izpolnjeni kartončki o ugotavljanju identitete osumljencev. Dvomov in polemiziranja bi bilo precej manj.