Moči dovolj, soli premalo

Kot čudodelec je prišel Božidar Maljković, a je namesto čarobne paličice vihtel le delavsko leseno žlico.

Objavljeno
19. september 2013 20.53
Košarka Slovenija Srbija
Eduardo Brozovič, šport
Eduardo Brozovič, šport
Naj se po žalostnem koncu dolgih sanj sliši še tako nenavadno, ni težko priznati zasluženosti četrtfinalnega poraza Slovenije. Francija je bila boljša. Težje se je sprijazniti z okoliščinami, ki so pripeljale do tega, da se bodo naši košarkarji doma potegovali za peto mesto na EP zdesetkanih reprezentanc. V njihovi igri je bilo več energije, kot jo nudi jedrska elektrarna v Krškem, soli pa v ključnih trenutkih premalo za skledo juhe.

Slovensko moštvo se je v minulih tednih omejevalo na vse manjše število dejavnih mož in potiskalo težišče igre na zunanje položaje, dokler ni iz orkestra nastal rokerski bend s predvidljivim repertoarjem; brez balad, zgolj v hitrih ritmih. Pred začetkom EP smo se sicer strinjali, da je Slovenija moštvo Gorana Dragića in da še nikoli ni bila tako odvisna od enega košarkarja. Kar pa nikakor ni pomenilo, da bi moral postoriti vse sam. Slednjič smo ga vsi skupaj – javnost, strokovni štab in soigralci – potisnili v zanko njegove odličnosti in primerjav s Tonyjem Parkerjem, sam pa se iz nje ni poskusil izmotati.

Zato nikoli ne bomo izvedeli, zakaj se je moral v sredo pehati za francoskim asom in izgubljati moč, ki bi jo lahko bolj pametno izkoristil, vse dokler ni zašel v težave z osebnimi napakami. Je bila to samostojna odločitev Božidarja Maljkovića, ki ve, kolikšen izziv je Parker za Dragića? Ali je naš as sam izrazil željo po neposrednem soočenju z enim od redkih košarkarjev, ki ga bo lahko ob vrnitvi v Phoenix omenil kot referenco za predstave na EP?

Pri Vassilisu Spanoulisu takšnih dvomov ni bilo. V svojo košarko zagledani Američani bržkone niso niti slišali zanj, pa tudi sicer je njegov slog bistveno drugačen od Parkerjevega. Zato je zelo težko reči, kako bi se ob francoskem organizatorju igre odrezal Nebojša Joksimović, ki so ga po odlični epizodi proti Grčiji mnogi pogrešali na parketu kot možnega odrešenika. V obrambi zagotovo ne bi povzročil škode, vprašanje pa je, kaj bi bilo v napadu, ki je bila šibkejša slovenska plat. Bi moralo moštvo, ki je zmoglo pičlih 24 točk v prvem polčasu in 62 točk v 40 minutah, iskati večji strelski razpon v košarkarju, ki je v prvih osmih kolih EP zbral 16 točk?

Kot bolj logični očitek se je nedvomno ponujal Zoran Dragić, saj je bil proti Franciji vse premalo izkoriščen. Na parketu je prebil zgolj 23 minut, slednjič pa je prevzel skrb za Parkerja, ko si njegov brat tega ni mogel več privoščiti in ko je bilo dokončno (in prepozno) jasno, da Jaka Lakovič tega ne zmore. Tedaj pa je dvoboj že imel utečen tok, usoden za Slovenijo.

Vsi ti pomisleki nas vendarle ne odvrnejo od ugotovitve, da bi Slovenija zaradi svojih kadrovskih omejitev potrebovala manjši čudež. Kot čudodelec je prišel Maljković, a je namesto čarobne paličice vihtel le delavsko leseno žlico in nas tri leta prepričeval, da si želimo preveč. Slovenija je na domačem EP prvič nasploh izgubila s Poljsko in Finsko, po 18 letih klonila v uradni tekmi s Hrvaško in po desetletju s Francijo. Začetek izločilnih dvobojev je pričakala z enakim številom porazov kot Finska in Ukrajina, prav tako pa ji ni nihče kriv, da se je morala že v četrtfinalu srečati s Francijo. Le ubraniti bi morala +15 proti Hrvaški.