Modeli

Ampak vse to ne more biti dovolj za odločitev o tem, ali in kakšno cesto zgraditi, in če že, v kateri smeri? Ali lahko zanesljivo napovemo, kako se bodo obnašali prometni tokovi na primer deset let po odprtju ceste. Bo prometa več? Koliko časa in denarja bodo gospodarstvo in prebivalstvo prihranili zaradi boljše ceste? Za koliko se bo v desetih letih v turističnih krajih v bližini nove prometnice morda povečal dohodek od turizma? Bodo po novi cesti res prišli investitorji ali bodo vsaj sedanje tovarne ostale, kjer so? Recimo Gorenje v Velenju.

Zdaj se na dnevni red po štirih letih zatišja vrača izbiranje trase tretje osi med Celjem in Novim mestom, čeprav še niti odločitev o tisti med Savinjsko dolino in Velenjem ni dokončna, ni nič slišati o prihrankih in povečanju blaginje. Nasprotno. Sodeč po ponedeljkovi konferenci o razvojnih vidikih tretje osi v Celju se napovedujejo nove lokalne vojne proti katerikoli trasi. Po civilnih iniciativah so občani, ki se jim cesta zdi preblizu domovom: župani pa si sicer želijo nove ceste in razvoja, a najprej prav tistih tras in odsekov, ki bodo tudi obvoznice okoli njihovih krajev.

Sredi decembra lani je evropska komisarka za promet Violeta Bulc ob obisku v Sloveniji dejala, da ima Slovenija dobre možnosti, da dobi denar za gradnjo gospodarsko upravičene prometne infrastrukture. Bila je samo prijazna.

Za tretjo os so za zdaj podlage in priprave pomanjkljive in že je padla odločitev, da se bo moral zanjo zadolževati Dars – potem ko bo prestrukturiral svoja sedanja posojila za preplačane avtoceste.

Medtem regije, v katerih naj bi sodobna cestna povezava s severa na jug države s prečkanjem štajerske in dolenjske avtoceste spodbudila razvoj, tonejo v vse večjo zaostalost; od Koroške prek Šaleške doline, Kozjanskega in Posavja do Bele krajine.

Politika vsaj petih, če ne več vlad do tretje razvojne osi pa ostaja enaka. Pripravljajo načrte, za dva odseka so jih že celo sprejeli, vlade pa prej dočakajo odhod kakor začetek gradnje. Po desetih letih ne gradijo tretje osi še nikjer.

Slovenija premore nekaj strategij o dolgoročnem razvoju. Vse po vrsti so seznam želja in izračunov po zdaj znanih trendih, ne pa načrti za doseganje ciljev. Če cest ne bo, če ne bo niti drugega tira, če železnice ne bodo posodobljene, ne preostane drugega kakor taktika, ki jo med vrsticami prepoznavamo v izjavah ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča o drugem tiru: če je kakšna reč nujna, se bo že našel kdo, ki jo bo plačal. Tudi to je lahko nekakšna politika. Če ne veš kaj in kako, počakaj.