Moja realnost, takšen svet

Vsaka vlada, ki prevzame oblast, ima določen rok trajanja; po navadi štiri leta. Res je, da so nekatere manj pokvarljive in vzdržijo dlje, dvakrat ali celo trikrat toliko, druge pač ne. Vsaka vlada si na začetku postavi cilje, in tudi ta si jih je. Med najpomembnejšimi je bila prenova medijske zakonodaje, katere del se prav zdaj končuje. Že slišano, da, a v tem trenutku nekoliko bolj pomembno kot sicer. Zakaj?

Evropo prav zdaj pretresa ostra polemika ob sprejemanju spornega madžarskega zakona o medijih, ki bi med drugim kar z visokimi denarnimi kaznimi zažugal tistim medijem, katerih poročanje ne bi bilo politično uravnoteženo. »Zahteva po večji uravnoteženosti medijskega poročanja je v tranzicijskih družbah popolnoma normalna,« je evropskim poslancem dejal Milan Zver. Po njegovih besedah v zahodnih demokracijah pač ne razumejo, da je bil »v vseh tranzicijskih državah medijski prostor v lastniškem smislu, pa tudi v smislu politične naklonjenosti zelo asimetričen, neuravnotežen. Obvladovala ga je levica.«

Izjava je še posebno pomenljiva, če jo postavimo v domači kontekst. Zdajšnja vlada je očitno precej hitro pokvarljivo blago, saj je razen morebitne hitre vitaminske »šokterapije« (kar bi lahko bilo sedanje dogajanje okoli očitnega prirejanja dokumentov) ne čaka podaljšanje roka uporabe. To pomeni, da bi na oblast spet lahko prišla največja opozicijska stranka, njen pomembni član in nekdanji minister pa je ravno Milan Zver, danes evropski poslanec. In vsaj del njegovih izjav lahko razumemo tudi kot stališče stranke.

To je stranka, katere evropski poslanec poziva institucije EU k temeljiti analizi razmer v novih državah članicah, vključno z »mojo Slovenijo«, in ki je avtorica sedanje medijske zakonodaje, ki bo – vsaj v enem delu – obveljala v prihodnje. Ravno s tega vidika je celotna evropska polemika zelo intrigantna za Slovenijo. Vlada namreč poskuša po propadlem poskusu spremembe zakona o radioteleviziji uveljaviti vsaj novi zakon o medijih. Oba zakona sta nastala v času Janševe vlade in oba ob velikem nasprotovanju stroke, ceha in civilne družbe. A ju ne želimo primerjati z madžarskim zakonom; bolj nas v tem kontekstu bega dejstvo, da se na naskok na oblast pripravlja stranka, ki vidi potrebo po bolj »simetričnem« političnem prostoru in razporejanju politične naklonjenosti – kot razumemo, zaradi prevlade levice na tem področju.

Medijska realnost je vražji posel, sploh če si jo hoče podrediti katera koli politična opcija. Ker potem lahko le slutimo, kakšna realnost nam bo predstavljena. Bi lahko bila razumljena približno tako, kot jo v zvezi z aktualnim sestavljanjem dokumentov razume in razlaga največja opozicijska stranka, torej prikrojeno v lastno korist? Mediji so bili pač vedno vir poželenja oblasti. Z njimi je laže slikati svet, kakršnega v določenem trenutku želiš videti.

Bojazen, da bo medijska zakonodaja tako rekoč v celoti ostala takšna, kakršna je, izvira iz vsaj dveh dejstev: premajhne volje (dela) koalicije za njeno reformiranje in politične blokade države, ki se poraja zaradi vseh napovedanih referendumov ob sprejemanju nove zakonodaje. Njena uresničitev pa pomeni ohranitev zdaj veljavnega zakona o medijih, z vsemi mojstrovinami ustvarjanja želene realnosti vred – denimo, s skrajno razbohoteno pravico do popravka in prikazovanjem nasprotnih dejstev in okoliščin.

Spreminjanje medijske zakonodaje ne sme biti načrt političnega rivalstva, temveč posledica dejstva, da zdajšnja ureditev preprosto ni ustrezna. Zakon o javnem servisu je vsemu naštetemu podlegel. Bo enaka usoda doletela tudi zakon o medijih? Časa ni več veliko.