Molk za napačno Evropo

»To, kar se dogaja pri nas, je boj, to je v resnici bitka za Evropo,« je v enem prvih intervjuju po nasilju španske policije nad katalonskimi volivci razlagal španski ministrski predsednik Mariano Rajoy.

Za velike besede gre. Še zlasti, če jih izreče politik, ki je pravnik iz znane španske juristične družine, sina sodnika in vnuka profesorja prava, njegova politika pa je prejšnjo nedeljo v Kataloniji do te mere katastrofalno odpovedala, da so se španski policisti z gumijevkami, celo z gumijastimi kroglami, znesli nad katalonskimi upokojenkami.

Če že zaradi drugega ne, bi vsaj zaradi nedopustne uporabe nasilja velike besede pričakovali tudi od predsednika evropske komisije Jean-Claudea Junckerja, ki je ne dolgo tega sam razlagal svojo vizijo »vsem evropskim državljanom prijazne EU«, potem pa je ob Rajoyevem ravnanju obmolknil, ali od novega »prvega reformatorja« EU, francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je bil prav tako tiho, če še vedno prve Evropejke Angele Merkel, ki ta čas ne zna pojasniti niti tega, kako bo v prihodnje vladala doma, kaj šele, kako bo reševala Evropo, niti ne omenjamo.

A so se vsi trije ključni evropski politiki, skupaj z vsemi bruseljskimi institucijami iz strahu pred potencialno podobnimi evropskimi »separatizmi« očitno podelali v hlače in špansko nasilje nad Katalonci razglasili za »špansko notranjo zadevo«.

Kako, prosim? V Španiji se bije bitka za bodočo podobo Evrope, ta ista Evropa pa jo razglaša za notranjo zadevo Madrida? In kaj, če ima Rajoy v vsem svojem »narobe« morda v resnici celo prav? In se v španskem primeru, tako kot smo to nekoč videli na vzhodu celine, res oblikuje bodoči zgled ustrahovanja morebitnih odcepiteljev od »centrale«, v katerega se Evropa in Bruselj načrtno nočeta vmešati? Ker bi v nasprotnem primeru legitimirala katalonsko prizadevanje za neodvisnost in diskreditirala špansko centralno vlado? Kajti če še vedno govorimo o Evropi enakopravnih narodov, gre v sporu med Madridom in Barcelono za zelo podoben problem (le da znotraj ene same zvezne države), kot so ga v svojem nezaupanju do preveč »centralističnega« Bruslja imeli Britanci, kot ga do Britancev čutijo Škoti ali kot ga ima do EU velik del članic, zaradi česar naj bi bila temeljita reforma povezave, o kateri govorijo vsi, tudi tako nujna.

Napetosti med Madridom in Barcelono se, tudi zaradi molka Evrope, ki katalonske krize nikakor noče videti kot svoj problem, še kar zaostrujejo, o tem, da bi kriza namesto zastraševalnega učinka utegnila dobiti za vse ostale evropske »separatiste« ravno nasproten odziv, pa noče razmišljati nihče. A če se v bran Kataloncem, ki jih očitno noče braniti nihče, postavijo Baski, Flamci, sever Italije, Škoti, Korzičani in še kdo, lahko duh evropskega separatizma, ki so ga v Bruslju zadnje čase pripisovali predvsem skrajno desničarskim populistom, hitro in dokončno uide iz steklenice.

Ne bi radi malali hudiča na steno, vendar to, kar s Katalonci počne španska vlada, v sebi nosi celo zametek državljanske vojne, v Evropi pa se je tudi že velikokrat zgodilo, da so politiki, države in institucije tako dolgo gledali vstran, dokler ni počilo. Nazadnje se je to zgodilo na Balkanu.