Montirani proces

Si lahko zamislite, da izgubite nekaj dni starega novorojenčka, potem pa na vrhuncu poletja – po dveh letih od tragičnega dogodka, ko komaj stežka spoznate, da bo življenje moralo iti dalje – v javnosti odjekne vest, da so pri analizi ugotovili, da bi bilo smrt mogoče preprečiti, če bi se zdravniki pred diagnostičnim posegom bolje pripravili?

Si lahko zamislite, da ste vi tisti zdravnik, ki naj bi se slabo pripravil in ki sploh ne ve nič o kakršnikoli analizi ali njenih izsledkih? Nihče vas ne vpraša za pojasnila, iz medijev ste zgolj obveščeni, da je proti vam vložena anonimna kazenska ovadba. Vaše ime je omadeževano, vi pa ste nemočni. Izdal vas je sistem. Sistem, ki bi moral delovati tako, da bi zgornja vprašanja preprečeval. A namesto tega, da bi vam in prizadetemu bolniku, če bi šlo kaj narobe, zagotovil strokovno in objektivno obravnavo, deluje po domače. Kakor se nekaterim v nekem trenutku zazdi, da je morda prav.

To sta na svoji koži izkusila kardiologa s pediatrične klinike. Ker se nista mogla strinjati z lastno krivdo in ugotovitvami njima neznane analize, sta iskala odgovore. Ugotovila sta, da je v 21. stoletju mogoče mirno povoziti navodila in protokole, da se izpelje čarovniški oziroma montirani proces.

Strašljivo, nedopustno in sprevrženo. Toliko bolj, če so vpleteni nedolžni otroci! 

Iz tega in podobnih primerov je razvidno, da ustanova, kot je UKC, potrebuje temeljito zdravljenje. Potrebuje precizne kirurške reze, ki bodo enkrat za vselej odstranili »tumor« medosebnih sovraštev, podtikanj, manipulacij, spletk, igric, interesov in diskriminacij, ki se je nevarno zarasel v »tkivo« strokovnosti, poštenosti in etike.

A kateri »kirurg« bo težko operacijo zmogel?