MOP in njegov poštar

Prvi mož ministrstva za okolje in prostor (Mop) Roko Žarnić je v zgodbo o sežiganju odpadkov v Lafarge Cementu (LC) »padel« kot četrti minister. In kot prvi, kakor se je pohvalil, ki se je z Zasavci soočil v soju žarometov.

Objavljeno
02. februar 2011 22.19
Polona Malovrh, Trbovlje
Polona Malovrh, Trbovlje
Navsezadnje bi bil lahko obljubljeno dokumentacijo o izpustih iz LC na naslov Eko kroga poslal po pošti. Pa tega ni storil. Raje je sam postal – poštar. Opečen od žarometov ...

Minister Žarnić je prvemu okoljskemu aktivistu Urošu Macerlu podatke o izpustih predal z enomesečno zamudo. Dogodek je pokrilo pet televizijskih kamer in toliko ljudi, da je zmanjkalo stolov. A je bilo le veliko hrupa za nič. Kajti minister, pri katerem so se le nekaj dni prej oglasili izvajalci Lafargeevih meritev z Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor in z Elektroinštituta Milan Vidmar, prišel pa je še sam direktor LC Iztok Virant, niti po naključju ni vedel, kaj so mu »veliki trije«, oba izvajalca in naročnik meritev, zapakirali v rumeno ovojnico. »Jaz sem dobil zaprte kuverte in zaprte dal naprej,« se je branil. Uroš Macerl je s svojo ekipo njihovo vsebino »stehtal« v pol ure: dve tretjini sta bili neuporabni.

Minister Žarnić je med Zasavce res prišel prvi iz okoljske ministrske četverice. Ker so mu očitno prvemu tudi podtaknili vlogo poštarja. Če je namreč verjeti njegovemu predhodniku Karlu Erjavcu, so Mopovi monopoli moči in oblasti »na tretjem nivoju«. A ga Zasavci niso nagradili z aplavzom. Le čemu bi ga, ko pa je z izvajalci meritev in z Virantom staknil glavo, da bi jih, neuke, na »razumljiv način« seznanili z meritvami?

Očitno način kljub dogovorom na najvišji Mopovi ravni ni bil najboljši, ker ljudje niso dobro razumeli in so se stroki celo na glas smejali. Leta sprenevedanja, skrivalnic, arogance, ignorance, izmikanja in dvoumnosti, s katerimi Lafarge javnosti in državi odgovarja na kočljiva vprašanja o izpustih, posekih v kamnolomu, petrolkoksu, črnih gradnjah pa o domnevnem zavajanju v okoljskem dovoljenju, so naredila svoje. Enako neznosna Lafargeeva lahkost ovajati drugače misleče sodiščem.

Tudi če morda kdaj zasavski zrak kdo drug svinja bolj kakor LC, jim tega nihče več ne verjame. Zasavsko zaupanje Lafargeu, stroki in politiki je na dnu že od lanskega obiska predsednika vlade. Pred »resnicami« države Zasavci zapirajo vrata enako kot pred smradom iz LC. Zato je strokovnjak iz Maribora, pri katerem naroča meritve LC, ob sijajni novici, ki jo je sporočil Zasavcem, doživel le posmeh: LC je leta 2008 zrak z dušikovimi oksidi čez dovoljene meje zasmradil le enkrat ...

Je torej Podobnik vedel, na kar Eko krog namiguje že leta? Da LC podatkov o preteklih izpustih ne hrani, ker bi ga preveč obremenili. Da jih je najbrž sežgal v peči, v kateri lahko sicer vsak dan scvre do sto ton odpadnih olj, plastike in gum. Podobnik je vedel, da bi zaman tratil moči, ker ga ni vzvoda v slovenski zakonodaji, s katerim bi lahko LC prisilil, da pokaže meritve, ki jih noče pokazati.

To je v petek javno nakazal tudi Lafargeev človek. »Mopu smo izročili vse dokumente, ki jih v skladu z zakonodajo moramo imeti,« je rekel. Ni pa povedal, da jih zakonodaja v obliki, v kakršni hočejo meritve videti zasavski aktivisti, zavezuje hraniti jih le dve leti. Je Lafargeeva aroganca ministra Žarnića res osupila ali je bilo tako le videti? Če ga je, potem se v Franciji upravičeno sprašujejo, kaj je narobe z njihovimi »slovenskimi projekti«, Zasavci pa, čemu Slovenija sploh potrebuje Mop in Mopovega poštarja.