Moral insanity* neke politike

Moralna blaznost pogosto ni zelo daleč od moralizma, zlasti ne v politiki. Moralist je oseba, ki zahteva od sebe in od drugih dosledno ravnanje po moralnih načelih in normah. V slovenski politiki so moralisti nekoliko drugačni: od sebe ne zahtevajo ničesar ali pa se vidijo kot božja luč vsega dobrega, ki naj razsvetljuje grešnike povsod naokoli. Moralni blazneži in moralisti se imajo za mesije z absolutnim dostopom do Resnice ali pa svoje vloge spretno igrajo. In tako imamo v politiki lutkovni teater senc, v katerem so vsi odlični liki poštenosti, le da se štorija na koncu slabo konča.

Ker bolj ali manj vsi lažejo, blefirajo. Tako smo na Slovenskem te dni dobili še eno štorijo o državnem udaru (dve, tri?), kar je seveda popoln nonsens. Oblast se po logiki stvari ne bo šla državnega udara, prav tako ne predsednik republike, opozicija pa nima vojske in policije, ki bi ji pomagali. Vojska je v Afganistanu in njena mora je predvsem lastna varnost.

Zanimivo pa je, kako nizko je padel politični diskurz, kako lahkotno se da blefirati z državnimi udari, kako se da predsedniku države kar tako pripisati atentat v Velikovcu, kako se mu lahko kar tako očita laganje in tako naprej. To je poden politike, če to politika sploh je – ali pa je le prerivanje v pretesnem svinjaku. No, v italijanskem parlamentu se včasih tudi stepejo, a za našega šefa opozicije bi le težko rekli, da je sposoben koga udariti. Boji se povračila.

Slovenska strankarska politika se je skrčila na obrekovanje in sramotenje in kot taka seveda samo zavira preboj države v nekaj novega. Žongliranje z »državnimi udari«, na primer, je blebetanje, ker se šenflorjanskemu političnemu kadru niti ne sanja, kaj državni udar sploh je. Leta 1970 je Nixon že pred čilskimi volitvami ukazal direktorju Cie Richardu Helmsu: »Znebite se tega Allendeja, znebite se pasjega sina.« Rezultat: več tisoč mrtvih, Pinochet pa se je branil z dementnostjo.

No, državni udari niso pravzaprav nič posebnega. Pred dobrimi tremi desetletji je Italiji grozil državni udar, za katerega se je – da bi preprečili komunistični partiji prevzem oblasti – zavzemala celo Velika Britanija. V Grčiji so polkovniki prevzeli oblast in odpravili kraljevino, o čemer je imeniten film Z posnel Costa Gavras. V Španiji je v parlament vdrl polkovnik Teniero, začel streljati v strop, poslanci so se poskrili pod klopi, generali, pravi organizatorji, so se taktično poskrili. Slovenija s svojim »državnim udarom« bi bila še najbliže tej komični različici.

Zanimiva je Turčija. »Turčija je edina država na svetu, kjer je nedemokratična ustanova, kot je vojska, varovala demokracijo. In to ji je tudi uspelo.« (Šimon Peres) Naj demokracijo v Sloveniji varuje vojska? Le kako, če je v Afganistanu, Kongu in bogvedi še kje.

Slovenija je v vseh pogledih prepuščena strankokraciji, ki lahko državo povsem ugonobi. Zdaj se je dovoljeno igrati celo z državnimi udari, popolnim nespoštovanjem institucij sistema – in strankokracija je pravzaprav že sama po sebi nekakšen državni udar. Zanjo ni nič več »svetega«, ne pravosodje, ne ustavno sodišče, ne računsko sodišče, noben regulator ali nadzornik. Umazano perilo državnega zbora, ki hoče biti vse hkrati, zakonodajna, izvršna in sodna oblast, bo do konca verjetno razkrila zadeva s prepovedano občino Ankaran. Tedaj bomo odkrivali tudi korupcijske povezave.

Slovenija je predvsem v politični krizi, v moral insanity politike, je žrtev njene moralne blaznosti, ki pa se na zunaj kaže kot izjemna skrb za moralo in poštenost. Sprenevedanje in laganje imata epicenter v državnem zboru, od koder se v koncentričnih krogih širita navzven. In zastrupljata zdravo družbo, kolikor je je še ostalo. Morda tudi sami malce moraliziramo, toda vse postaja zares neprebavljivo. Slovenija, huda bolnica, potrebuje okrevanje, ne pa konzilijev politikov, ki, roko na srce, morda še znajo upravljati svoje občine, ne pa države.

Ni popustil samo »novokomponirani« menedžment, ki nam je praktično uničil gospodarstvo. Popustila je tudi politika, ki Slovenijo uspešno spreminja v banana republiko.

* Moralna blaznost neke politike kolumna