Tiskane izdaje
Kako prav je imel Nikitas Kanakis, direktor grške podružnice Zdravnikov sveta, ko mi je med opazovanjem množice izčrpanih priseljencev v središču Aten dejal, da so priseljenci Judje 21. stoletja.
Na sto tisoče mladih priseljencev je pomagalo zgraditi evropski »gospodarski čudež«. Ker so bili pripravljeni delati za najnižje mogoče plačilo, ker so bili pripravljeni prijeti za kakršno koli delo in ker v vsakodnevnem boju za preživetje niso zahtevali spoštovanja ne delavskih, ne socialnih in ne človekovih pravic, so Evropejcem s svojim žrtvovanjem omogočali visoko kakovost življenja.
Še v času »konjunkture« je Evropa, takrat absolutno pozitivna tolerančno-pravičniška referenca (nezasluženo), s priseljenci ravnala kot s sužnji. Ker jih je potrebovala, jih je v načrtovanih »normah« spuščala čez svoje meje. V vmesnem času je Bruselj na svojem jugu začel graditi rasistično evropsko trdnjavo z bodečimi žicami, elektrificiranimi stenami in oboroženimi stražarji, hkrati pa je v določenih afriških diktatorjih – denimo v pokojnem polkovniku Moamerju Gadafiju – našel idealne podizvajalce modernega apartheida.
Ko je udarila kriza, so priseljenci, ki so za smrtno nevarno pot v obljubljeno deželo, na kateri je v zadnjih dvajsetih letih umrlo približno 20.000 ljudi, večinoma »vplačali« celotno družinsko premoženje ali pa so si izposodili za, denimo, afriške razmere popolnoma nepredstavljive vsote denarja, plačali najvišjo ceno. Velika večina je izgubila delo. Izgubili so vsakršen vir dohodka. Nesmiselno bi bilo reči, da so končali na ulici – veliko jih je namreč na ulici živelo tudi, ko je Evropi šlo dobro.
Evropska unija je medtem brutalno poostrila nadzor na svojih južnih mejah in namenoma začela spregledovati utapljajoče se ljudi na sredi Sredozemlja. V nekaterih državah – denimo v Italiji – je bila sprejeta zakonodaja, ki kriminalizira pomoč priseljencem. Bruselj, mesto, ki je zraslo na belgijskem roparskem pohodu in genocidu v Kongu, je sprejel sporazum Dublin II in se »elegantno« znebil odgovornosti: sporazum namreč ukazuje, da se morajo priseljenci brez primernih dokumentov vrniti v države vstopa v EU. Torej večinoma v Grčijo, Španijo, Italijo in na Malto.
Omenjeni sporazum je najbolj »udaril« po Grčiji, ki je do priseljencev že tako gojila skrajno ksenofobno politiko, dublinski sporazum pa je posledično precej pripomogel k vzponu grškega neonacizma – Zlata zarja je otrok nove Evrope – in množičnega preganjanja, pretepanja in celo pobijanja Afričanov in Azijcev, ki je vrhunec doživel z odprtjem tako imenovanih namestitvenih centrov, v resnici pa koncentracijskih taborišč 21. stoletja.
Tragedija na Lampedusi je bila logična in je neposredna posledica – rezultat – evropske politike do priseljencev, ki je definicija zločina proti človeštvu. Tristo petdeset nesrečnikov je utopila Evropa.
Morilka Evropa.
