Morilsko Sredozemlje

Zločin proti človeštvu pred našimi očmi.

Objavljeno
03. september 2014 14.45
ITALY-IMMIGRATION-REFUGEE
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika

Tovorna ladja Novo mesto je pred tremi dnevi v bližini Malte iz Sredozemlja rešila 237 beguncev in ekonomskih emigrantov iz Sirije, Libije in Egipta, ki so bili na poti proti obalam Evropske unije. Slovenska ladja z mednarodno posadko je begunce − prenapolnjena ribiška ladja, s katero so pluli proti lažni obljubljeni deželi, se je pokvarila − odpeljala proti Siciliji, kjer jih bodo prevzele italijanske oblasti in jih razporedile po namestitvenih centrih.
Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bodo s trpko usodo afriških, bližnjevzhodnih in azijskih beguncev srečali tudi slovenski pomorci. Sredozemlje je v zadnjih letih namreč postalo prizorišče velike človeške tragedije in velikega zločina proti človeštvu. Od leta 2000 do danes je v mediteranskih vodah umrlo okoli 23.000 ljudi. Več tisoč jih je izginilo.

Po izbruhu tako imenovane arabske pomladi, državljanske vojne v Siriji in zaostrovanja razmer po celotnem Bližnjem vzhodu in Severni Afriki, je proti Evropi, ki se je vmes začela utapljati v gospodarski krizi, v paničnem begu za življenje krenilo še mnogo več ljudi. Medtem ko so bežali pred vojno, so zaradi brezbrižnosti Evrope in brutalnosti tihotapskih hudodelskih združb množično umirali v morju med Afriko in Evropo.

Vsak dan umirajo.

Njihova tragedija je naša skupna odgovornost in neposredna posledica celostne evropske brezbrižnosti; celo institucionaliziranega rasizma in ksenofobije. Evropske institucije so odgovornost za priseljence in begunce z drugim dublinskim sporazumom skoraj v celoti prenesle na južne evropske države, »države vstopa v Evropsko unijo«, ki pa so finančno in družbeno nesposobne kakršnega koli empatičnega in humanističnega procesa. Nasprotno: rasizem in neonacizem se krepita. S srhljivo hitrostjo in intenzivnostjo. Najboljši dokaz je grška Zlata zora in razmere v katerih v Grčiji živijo priseljenci in begunci, Judje 21. stoletja.

Na sto tisoče mladih priseljencev je pomagalo zgraditi evropski »gospodarski čudež«. Ker so bili pripravljeni delati za najnižje mogoče plačilo, ker so bili pripravljeni prijeti za kakršno koli delo in ker v vsakodnevnem boju za preživetje niso zahtevali spoštovanja ne delavskih, ne socialnih in ne človekovih pravic, so Evropejcem s svojim žrtvovanjem omogočali visoko kakovost življenja. Ko jim Evropa ni več potrebovala, jih je vrgla v morje.

»Ubijanje beguncev s strani Evropske unije je treba ustaviti. Takoj! Najti moramo varne poti za prihod priseljencev. Evropa ni varna. Človekove pravice in svoboda so postale irelevantne. Izgubile so se v zidovih, bodečih žicah, v Frontexu, v gradnji trdnjave, v Sredozemskem morju. Evropski mejni režim je smrtonosen. Sram nas je. Evropa je pogorela,« mi je v mestecu Termi na otoku Lezbosu, kamor iz Turčije letno prispe več tisoč beguncev, pred meseci dejala nemška humanitarka Marion iz organizacije Welcome2Europe (Dobrodošli v Evropi) in dodala: »Ne smemo popustiti. Vsak dan, vsako minuto moramo opozarjati na velik zločin, ki se dogaja pred našimi očmi. To je sistematizirano kriminalno dejanje, ki se izvaja kot uradna dobrodošlica v Evropsko unijo.«