Na čaju pri Ivanki

Kaj je sporočilo, ki visi na kristalnem lestencu v Mar-a-Lagu nad mizo, za katero sta sedla predsednika ZDA in Kitajske? To, da mora Evropa postati močnejša, enotnejša in tudi odločnejša v svoji skupni zunanji, gospodarski in obrambni politiki. Ker ni nič več bistveno to, da je Donalda Trumpa svobodno izvolila nekakšna nova Amerika, Xi Jinpinga pa na čelo države postavila obskurna elita komunistične partije, postaja Evropska unija pomembnejša kot kdajkoli prej. Kot ideja in kot ideal. Kot nekaj drugega od vsega, kar vidimo v Mar-a-Lagu.

Trump in Xi spominjata na dva pola globalne zmede. Dotikata se in pogosto izenačujeta kot dva nasprotujoča si politična in sociološka poskusa, ki se končata v isti epruveti. Prav tako jima ni ne do svobode medijev ne do človekovih pravic in tudi na demokracijo gledata podobno – kot na preživeto utopijo, v katero celo ljudstvo nič več ne verjame. Prav ta konfliktna podobnost med Ameriko in Kitajsko poziva Evropo, naj bo resnična voditeljica sveta, in to s svojo postmoderno politično ureditvijo, inovativnim gospodarstvom in nepremagljivo vero v človeško bratstvo, enakost in svobodo.

Kar ne pomeni, da srečanje v Mar-a-Lagu ni pomembno tudi za Evropejce. Trump in Xi sta kot sumoborca v ringu, okoli katerih je narisana tanka peščena črta, ki je ne smeta prestopiti, če želita ohraniti globalni mir in gospodarsko trdnost. A po čigavih pravilih igre se bosta pehala, komu bosta predložila račun, če se jima ne bo uspelo dogovoriti, kako naj bi si razdelila odgovornost za Severno Korejo, podnebne spremembe, trgovinsko neravnovesje.

Za Evropo mora biti Mar-a-Lago opozorilo, kar je lahko ali celo mora biti. Odrešena cenenega populizma, ki uživa v ignoranci in ki se opira na modro hčer in vsevednega zeta. Tako svobodna bo, da lahko reče, da je človeško življenje vredno več od bedne mezde, zaslužene v smogu. Samo to potrebujemo od Trumpa in Xija. Navdih, da postanemo Evropejci novega kova.