Na čistini

V čem se z gledišča družbe Delo razlikujejo leta 2004 ali 2005 in 2011 ali 2012? V izhodiščnem položaju. Leta 2005 je bilo Delo zgolj kmet na šahovnici, danes (in najbrž do prihodnjega leta) je v pat položaju.

Po državnozborskih volitvah 2004, predvsem pa po vročem poletju 2005, je Delo preko lastniškega kupčkanja tedanjih prijateljev nekdanje vlade postalo politični plen in prešlo v popolno last Pivovarne Laško. Obrat osrednjega slovenskega časnika proti desni sredini je takrat odplaknil več tisoč bralcev, nato so skoraj sočasno udarili še kriza, spor med vladajočimi in tedanjo upravo Dela ter uničujoče posledice njenega poslovanja, ko je iz družbe izpuhtelo približno osem milijonov evrov. Pri tem seveda ne gre spregledati dejstva, da je bilo Delo zastavljeno za posojila zdaj izčrpane pivovarne. Dobila jih je še kot prijateljica tiste oblasti, ki je gospodarsko rast napihovala tudi z velikimi posojili, zaradi katerih številna podjetja zdaj, v krizi, umirajo.

Danes je družba Delo kot velika tarča sredi panonske ravnice, v katero lahko ustreli vsakdo, ki ima malo prostega časa in veselje do streljanja. Čeprav pristojni zagotavljajo, da Delo tokrat res ne bo prodano kar tako, bi se bilo naivno udobno nasloniti nazaj in počakati, da se izpelje prodaja največje časopisne hiše v državi. To smo nekoč že storili in sadove tedanje inercije še vedno žanjemo. Postopek prodaje Dela bo po pričakovanjih intenzivneje začel v prvih mesecih prihodnjega leta, toda vmes so volitve, ki obetajo ne samo politični preobrat, ampak – skladno z našo neslavno tradicijo – najbrž tudi nov kadrovski cunami. Katera upravljavska ali nadzorna ekipa bo čez nekaj mesecev bedela nad prodajo Dela, ne vemo in ne moremo vedeti. Lahko pa skoraj z gotovostjo napovemo, da se utegne mandat prihodnje vlade, ne glede na njeno sestavo ali sestavine, med drugim začeti s postopkom prodaje Dela.

Do takrat, predvidoma pa že čez nekaj dni, bo prav tako znano, ali bodo izračuni in analize KPMG podprli in podkrepili zamisel o razkosanju družbe Delo na časnika Delo in Slovenske novice ter na časnik Večer, tiskarno in distribucijsko podjetje. Mar je za tak izračun res treba plačevati KPMG? Če bi tiskarsko in distribucijsko podjetje pospravili v ločeno malho, bi Delo in Slovenske novice morali te storitve kupovati na trgu, to je jasno vsakomur, ki je zmožen srednje zahtevnega logičnega razmišljanja. Komu bi bila taka, razkosana prodaja torej v interesu? Pa bodo pri KPMG izračunali tudi pričakovano dolgoročno škodo osrednjemu časniku in razvoju tiskanih medijev, če se nekdo nekje odloči, da bo Delo razstavil kakor legokocke? Bodo v tem izračunu predvideli tudi uničujoče posledice za novinarski ceh? Dvomimo.

Nekdo nekje se je odločil, da bo Delo spet spravil na kolena. Vprašanje je le, iz katere smeri bodo tokrat priletele puščice.