Na detektor laži

Sodna odredba v preiskavi suma zlorabe pooblastil v Banki Slovenije je sila zanimivo branje, ki hkrati postavlja veliko vprašanj. Naštejmo jih nekaj.

Ali so vpisi v sodni register sploh veljavni, če postopek ni potekal skladno z zakonodajo, in ali se bo kdo na to odzval? V odredbi je namreč jasno zapisano tudi tole: »Iz zbranih obvestil izhaja, da sodišče zaradi formalnega in neformalnega pritiska predstavnikov Banke Slovenije ni ravnalo skladno z Zakonom o sodnem registru in ne glede na obligatorne zakonske odločbe objavilo vpis sklepov v sodni register, ne da bi objavilo tudi odločbe Banke Slovenije, ki so bile podlaga za statusne spremembe.« Sodniki so po tem kot zahvalo za sodelovanje dobili še guvernerjevo povabilo na kosilo. Ni ga brezplačnega kosila, pravi znani angleški rek, ki ponazarja vso bizarnost situacije.

Vprašanje je tudi, kako je mogoče, da so predstavniki regulatorja našega bančnega sistema dajali nekonsistentne, netočne oziroma neresnične izjave o vrednotenju in izvajanju stresnih testov za potrebe sanacije, ki je NLB prineslo negativen kapital v vrednosti več sto milijonov evrov. Neverjetno se tudi zdi, da je ocena Deloitta, ki je bila Banki Slovenije v pomoč pri odločanju, izhajala iz predpostavke, da je NLB nedelujoča banka.

Ob vseh dilemah bo nekakšna pika na i zdaj še končana analiza makroekonomista Veljka Boleta, ki je po naših informacijah izračunal, da je bil primanjkljaj pri saniranih bankah močno precenjen, napaka pa težka več kot milijardo evrov. Sanacija bank, ki je temeljila na izračunu kapitalskega primanjkljaja v obremenitvenih testih, je bila predraga, vložek davkoplačevalcev v banke pa močno pretiran. Morda prihaja čas, ko bi morali akterji sanacije na detektor laži.