Na dveh tretjinah

Sindikati imajo z vlado še kar nekaj odprtih front in bodo lahko še marsikaj iztržili.

Objavljeno
09. junij 2017 16.55
Barbara Hočevar
Barbara Hočevar

Socialni partnerji so ta teden podpisali dogovor, s katerim so v življenje spravili tako imenovano malo reformo trga dela. Od reforme je med pogajanji sicer ostalo precej manj, v primerjavi s tem, kako je bila sprva zastavljena, nekaj sprememb pa se vendarle obeta.

Nekoliko nenavadno se vendarle zdi, da se od ene srede, ko so razglasili propad pogajanj, do naslednje, ko so parafirali sporazum, vsebinsko ni skoraj nič spremenilo. Rešitve v zakonih o inšpekciji dela in o urejanju trga dela so, razen morebiti enega stavka, pravzaprav iste kot pred tednom dni; za najbolj sporen zakon o delovnih razmerjih pa so se zedinili, da najdejo sprejemljiv kompromis do konca meseca. Odprta ostaja dikcija sporazumne prekinitve delovnega razmerja z nadomestilom, tako kot je bilo že prejšnji teden. Bistveni premik pa je, da so se sindikati sploh pripravljeni pogovarjati o tem. Potem ko jim je v letu pogovorov uspelo spraviti z dnevnega reda ideje o odpovedi delovnega razmerja zaradi porušenega zaupanja in lažjem odpuščanju zaradi nesposobnosti, so zavračali tudi kakršnekoli posege v sporazumno prekinitev pogodbe. V sredo so naposled privolili, da se to poglavje odpre, bodo pa zagotovo zahtevali vgraditev varovalk ob sestavljanju teh členov.

Kaj je vse tri strani prepričalo, da so - po uradnem propadu pogajanj - vendarle našle skupni jezik? Za vladno stran je jasno, da je, če že drugega ne, stvar političnega prestiža, da pripelje socialni dialog do nekega rezultata, sploh ker spremembe še zdaleč niso revolucionarne. Delodajalcem je »grozilo«, da bi lahko del koalicije, zlasti predstavniki Desusa, dvignil roke za predloga Združene levice glede inšpekcije dela in minimalne plače, ki sta za njih bistveno bolj neugodna od usklajenih novel zakonov. Sindikati, ki so svoja stališča zagovarjali najbolj neomajno, pa so stopili korak nazaj najbrž tudi zato, ker bi bil, kot se je izrazil eden od predstavnikov, nevaren precedens prepustiti politiki odločitve pri teh vprašanjih. Ker bi utegnil za socialdemokratsko ministrico v kakšni prihodnji vladi na njeno mesto sesti kak nazorsko drugače usmerjen minister, manj naklonjen sindikatom, ki mu ne bi bilo treba iskati nobenih soglasij, saj bi bila tradicija prekinjena. Poleg tega imajo sindikati z vlado še kar nekaj odprtih front - od popravljanja anomalij do odprave varčevanja v javnem sektorju in usklajevanja pri z zdravniki primerljivih poklicih - in bodo lahko še marsikaj iztržili.

V smislu spravljivosti se je glasil tudi podpisani dogovor: da ga sprejemajo zaradi iskanja dobrih rešitev za slovenski trg dela in z željo po ohranitvi socialnega dialoga kot osnovnega načina sporazumevanja v naši družbi glede temeljnih vprašanj, povezanih s trgom dela.

Prva dva zakona je vlada sprejela »še vroča« in sta že na poti v parlamentarno proceduro. Vprašanje je, kako bodo socialni partnerji uspešni še pri zadnji nedorečeni temi, ki je skorajda edina, pri kateri vztrajajo delodajalci. Uspeh bo odvisen od tega, koliko nezaupanja so vse tri strani premagale s ta teden podpisanim dogovorom.