Tiskane izdaje
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je takoj zatem napovedala, da bo Hrvaška kupila bojno eskadriljo. Še prej so se v Zagrebu pohvalili, kako so kot ameriško vojaško pomoč prejeli pet jurišnih helikopterjev OH-58D kiowa warrior.
Oba politika sta zatrdila, da gre za opremljanje vojske za primer, če bi se zgodil napad na ozemeljsko celovitost, oboroževanje pa da je le del obrambne strategije, ki je zgolj v funkciji miru in dobrososedskih odnosov.
Ti pa niso prav dobrososedski. To priznavajo tako v Zagrebu kot v Beogradu. Državi kljub številnim lepim besedam in smehljajem o boljših odnosih v zadnjih letih pravzaprav še niti nista storili veliko pri najpomembnejših nerešenih vprašanjih. Ta so še vedno, z redkim izjemami, na začetku.
Pred kratkim se je zgodila tudi hrvaška blokada približevanju Srbije EU pri odpiranju 26. poglavja o kulturi in izobraževanju, vendar je bilo pristopno poglavje po prvotnem zapletu pozneje le »odprto«. Vendar slaba volja ostaja. Napetosti med Beogradom in Zagrebom tudi. Zato niti najmanj ne preseneča, da se Hrvaška raje zapleta v nove in nove spor(čke)e s Slovenijo, tudi če gre le za bombonjere s po svoje zarisanimi mejami, ali varaždinsko zelje, ali slabo voljo kar tako, iz zavisti, da le ne bi na še večji zvon obešali sporov z vzhodno sosedo.
Ko je nekdanji hrvaški premier Zoran Milanović Srbe primerjal s »pestjo bede«, so v Beogradu dobesedno vzrojili. Zdaj ko je srbski premier Aleksandar Vučić ob hrvaški blokadi Srbije izjavil, da je bilo »dovolj hrvaškega izživljanja«, so vzrojili v Zagrebu. To, da je obe strani, še zlasti pa hrvaškega premiera Andreja Plenkovića, nemška kanclerka Angela Merkel dobronamerno opozorila, da je treba probleme med državama reševati v okviru dvostranskih odnosov, sta obe strani tako in tako preslišali.
In se, vsaj tako poudarjata, začela hvaliti s svojima obrambnima strategijama, katerih del je tudi oboroževanje. V vsem tem nikakor ne gre brez preteklosti. Zdi se, da nemalokrat tako na Hrvaškem kot v Srbiji še kar proizvajajo več preteklosti, kot ju zmoreta prebaviti, in da sedanjosti, vse bolj polne vojne retorike, ni mogoče ločiti od »neprebavljene« preteklosti.
Prav besede o tem, kdo bo imel večjo eskadriljo in kdo najmočnejše letalstvo v regiji, zato le niso zgolj besede otrok iz razigranega peskovnika. Takšne besede ne le obilno hranijo duhove iz preteklosti, ki še vedno spodbujajo k iskanju odgovorov na vprašanja, kdo so žrtve in kdo agresorji, in zahtevajo, da je treba maščevati požgane domove in vse »naše« grobove, temveč nemalokrat, navsezadnje tako kot vsaka nepremišljena beseda, povzročijo tudi boleč udarec. V obraz ali kamorkoli že.
