Na kadrovski šahovnici

Potem ko se je na kandidata za nadzornika SDH – Francija Žmavca in Željka Puljića – po medijih usul plaz očitkov o njuni neprimernosti za omenjeno funkcijo in so jima stranke po tekočem traku odrekale podporo, se po njunem zagovoru pred poslanci glasovalni stroj mehča, a njuna usoda in tudi popolnitev nadzornega sveta SDH ostajata negotova. Kaže, da lahko računata na glasove Desusa, morda tudi razdeljene SMC, težko pa na podporo SD.

Vse bolj jasno je, da je kadrovsko šahiranje v SDH talec predvolilnih političnih interesov. Pri tem ne gre le za poželenje po vplivu na upravljanje državnih podjetij, ampak tudi za kombinatoriko okoli prodaje naše največje banke. Očitno je, da si vladajoča politika bolj ali manj odkrito prizadeva, da NLB ne bi prodali, če bi jo, pa da bi država ohranila glavno besedo. A prodajalec ni vlada, ampak SDH, prav njegovi nadzorniki pa imajo po zakonu pri tem zadnjo besedo. Zato popoln in neodvisen nadzorni svet SDH ni v interesu politikov, saj zmanjšuje možnost, da bi odločitev o (ne)prodaji banke prepustil vladi kot skupščini družbe. Prodajne postopke pa vodi uprava SDH, ki očitno sledi zavezam v strategiji upravljanja in ne podlega čustvom »nacionalnega interesa«. Zato najbrž ni naključje, da so se dvomi o izkušnjah prve dame SDH Lidie Glavina v medijih znašli prav zdaj, čeprav je pred tem sedem mesecev začasno vodila SDH in bila prej že nadzornica družbe.

Vse bolj se zdi, da je kljub zakonsko predpisanim komisijskim sitom in postopkom dobre prakse na kadrovski šahovnici dovoljeno vse. Tudi neposredno srečevanje kandidatov s poslanci, medtem ko se vlada dela, da s tem nima nič. Pri tem bi gotovo več lahko naredila tudi protikorupcijska komisija. Navsezadnje bi lahko seanse kandidatov s poslanci razumeli celo kot lobistične stike, izjave politikov pa kot poskuse vplivanja.