Na koncu se sliši orkester

Zelo cankarjanska zgodba, prav zares, pomislite, Cankar je o nas res povedal že vse, nič novega ni treba dodajati, vse je jasno.« Takole mi je mučne zadeve v Slovenski filharmoniji, ki se vlečejo že od lani, pred časom komentiral znanec iz kulturniških krogov in moral sem se strinjati z njim, dobaviteljev narodovega blagra nam zlepa ne zmanjka, takšnih in drugačnih.

Da nameravata ostati do konca mandata, sta se na zahteve orkestrskih glasbenikov po odhodu iz SF ob začetku zadnje vojne v Slovenski filharmoniji večkrat odzvala tako šef dirigent, maestro Uroš Lajovic, kot direktor Damjan Damjanovič, ki ga je inavguriral na njegovo mesto. Prvi je utečeni red v orkestru zmotil s svojim specifičnim načinom dela, ki vsem ni bil pogodu, in sedežnim redom orkestrskih glasbenikov, drugi je zaposlene razburil z ostro opazko: »Njihove obveznosti so poljubne, odgovornost nikakršna, časa za rovarjenje pa neomejeno.« Orkester je izpostavljal, da so napetosti med dirigentom in orkestrom velike, stopnjevale so se menda od vaje do vaje, od koncerta do koncerta, niti očitki o direktorjevem početju se niso nehali, vse skupaj je po petih letih opozarjanja, da mnogo stvari ni urejenih, pripeljalo do disharmonije v filharmoniji, ki je lani prerasla v stavko, o kateri so pravniška mnenja govorila, da je nezakonita, ker da so stavkovne zahteve nezakonite – in do simboličnega molka takrat, ko bi morali slišati glasbo, »vrtinec arij, valčkov, ljudskih plesov in uvertur« na novega leta dan je odpadel.

Prvič v svoji zgodovini je orkester takrat, ko bi moral igrati, postregel s tišino, strokovni svet je ob tem glasno ugotavljal, da so stvari ušle izpod nadzora in da javno obračunavanje sramotno najeda ugled častitljive institucije. Potem so se sredi poletja, ogorčeni nad neukrepanjem ministra za kulturo, glasbeniki odpravili v črnem pred ministrstvo, še kasneje sta minister in direktor govorila po telefonu, a se nista čisto razumela. Ko sta svoje zelo jasno povedala še sveta zavoda, so vsi čakali, kako odločno bo odločil minister, odločitve pa ni bilo. Zdaj je prišla. Kakšne nauke prinaša vpletenim in vsem drugim? Najbrž predvsem ponovno opozorilo na temeljno pravilo preživetvene strategije, ki pravi, da mora direktor javnega zavoda, čeprav lagodno imenovan »po politični liniji«, ker je bolj naš in manj njihov, še najbolj upoštevati nasvet, da svoje dignitete in kredibilnosti ne sme zapraviti pred zaposlenimi in pred svetom javnega zavoda. S tem je, se zdi, povedano vse najnujnejše, a le z ene plati. Tu so še drugi »deležniki«, ministri, ki naj bi krotili sindikalistična trenja, a tudi postavljali prave ljudi na prava mesta. Na drugi strani odra so poslušalci in gledalci, ti hočejo od intendanta ali direktorja, pravzaprav od ravnatelja, da zadeve na zavodu ravna tako modro, da se to potem vidi v programu in ugledu institucije, ki jo vodi. Na filharmonične koncerte na primer hodimo zato, da bi uživali v glasbi, vse drugo je moteče. Hkrati pa smo poslušalci in gledalci tudi godrnjajoči davkoplačevalci, ki od uradnikov zahtevajo smotrno ukrepanje. Za narodov blagor pač.