Tiskane izdaje
Južnoafričani vemo, kaj je nasilje in sovraštvo. Anglikanski škof Desmond Tutu je sredi avgusta v pismu Izraelcem, objavljenem v enem od tamkajšnjih časopisov, s tem povsem naravnost povedal: s somišljeniki nasprotujem nepravični in nezakoniti zasedbi Palestine, vsesplošnemu pobijanju v Gazi. Nasprotujemo nedostojanstvu, ki se Palestincem izkazuje pri nadzornih točkah na blokiranih cestah, smo proti nasilju, toda nismo proti Judom.
Njegovo pismo so spremljale akcije civilnih društev po vsem svetu, na katerih je proti izraelskemu vojaškemu nasilju in pobijanju civilistov v Gazi protestiralo več kot milijon in pol ljudi. Še pred kakimi petindvajsetimi leti je bil Tutu priča (in motor) podobnih demonstracij proti apartheidu v Južnoafriški republiki. Zdaj, je rekel, so se v Cape Townu v podporo Palestincem proti izraelskemu vojaškemu nasilju v enakem, če ne večjem številu zbrali mladi in stari, muslimani in kristjani, judje, hindujci, budisti, agnostiki, ateisti, črni, beli, rdeči in zeleni ... Tu, v Washingtonu, New Yorku, New Delhiju, Londonu, Dublinu, Sydneyju ..., po vsem svetu, so se zbrali protestniki, je zapisal Tutu, menda največje število ljudi v zgodovini sveta sploh, zbranih zaradi enega vzroka.
Prve dni septembra, prejšnji teden, se je v Vatikanu mudil nekdanji izraelski predsednik Šimon Peres. Papežu Frančišku je predlagal ustanovitev organizacije združenih verstev za boj proti terorizmu v imenu vere. Dejal je, da se vojne dandanašnji najpogosteje začenjajo pod pretvezo religije in »sveti oče je morda prvič v zgodovini osebnost, ki jo spoštujejo zelo različne vere. Lahko bi rekli, da je edini spoštovani voditelj ...« Peres je bržkone ciljal v zloglasno islamsko državo, ki prav zdaj krvavo nastaja kot kalifat in v Iraku in Siriji ne izbira sredstev za njegovo vzpostavitev. V sredo so v Bosni in Hercegovini izvedli obsežne aretacije islamskih skrajnežev, ki so jih obtožili kršenja zakonodaje, po kateri je prepovedano rekrutiranje državljanov za vojne v tujini, na primer v Siriji ali Iraku. Mediji so poročali, da je rekrutiranje potekalo tudi iz Slovenije. V Prištini so iz enakih razlogov prijeli imama glavne džamije Shefqeta Krasniqija.
Če kdo ali kaj, potem so religije zanesljivo tiste, ki po seriji dobrih namenov in v imenu svetih stvari na najlažji način tlakujejo pot v pogubo. Nič ljudem ne godi bolj kot iluzije, ki se premešajo z osebnimi sanjami. Vse vojne in vse oblasti, ki so jih zanetile, so uporabljale to mamilo. Tudi pri Izraelu na dnu svoje vojaške doktrine tli ogenj ideje o izvoljenem ljudstvu, ki mu pripada sveta dežela Abrahama, Izaka, Mojzesa in Davida. Neracionalna islamska krvoločnost in t. i. teroristično nagnjenje se utemeljuje s predmodernimi strujami islama, toda strokovnjaki vedo povedati, da se nič, z Osamo bin Ladnom vred, ne bi dogajalo brez pomembne vloge ameriških obveščevalnih služb in destabilizacije regije, ki je polna bogatih naftnih nahajališč. Koliko bi bil islam Arabcev nevaren svetu, če tam ne bi bilo nafte? Religija je često najbolj zlorabljeno področje čisto profanih interesov, na primer kapitala. Tako je tudi na Irskem, kjer naj bi se programsko sovražili katoličani in protestanti.
Peres, ki je bil ta teden pri papežu, je pravzaprav parafraziral idejo, ki jo je v svoji knjigi Lastni Bog (O zmožnosti religij za mir in njihovem potencialu za nasilje) razdelal sociolog in filozof Ulrich Beck že leta 2008, torej pred šestimi leti. Že sam Beck pa je institucionalnim religijam postavil logično mejo, ki je Peres kot državnik verjetno nikoli ne bi mogel sprejeti. Religije so namreč nagnjene k temu, da izključujejo prav v imenu vključevanja. Najprej čistijo znotraj sebe in izločajo nepravoverne in heretike, potem se ograjujejo od drugih religij, da bi zavarovale svojo, potem povečini zavzamejo nacionalni ključ in končno izključijo vse, kar jih ogroža kot posvetno. Poanta je ta, da je treba vsebino religij vzeti osebno in od tod zgraditi novo občestvo, ki bo delalo za mir. Moč religij »kot kozmopolitskih akterjev«, pravi, je izjemna in je ni mogoče preceniti, saj lahko mobilizira milijarde ljudi in vpliva na njihovo predstavo o sebi, in ne njihov odnos do sveta.
Zato je pomembno to, kar je storil škof Desmond Tutu: v okviru svojega verskega poslanstva se je postavil, bi dejal Beck, kot »legitimacijski vir v boju za dostojanstvo humanosti v civilizaciji, ki ogroža samo sebe«.
Da civilizacija ogroža samo sebe, ni nobenega dvoma. Toda tako je bilo vedno. Poanti sta dve: v zgodovini očitno ni tako velikega holokavsta, da bi spomin nanj preprečil podobne nagibe in dejanja; in narobe, nasilje, tiranija in teptanje človeškega dostojanstva končno nikoli ne bodo mogli prevladati, saj se pametni ljudje praviloma zavedo, kar je prav, in storijo, kar je treba storiti.
