Tiskane izdaje
Vse od konca druge svetovne vojne je bilo v Evropi za mir in sožitje na celini vedno ključno vprašanje, kako preveliko Nemčijo spremeniti v evropsko Nemčijo, nikakor pa ne dovoliti nemške Evrope. Tega so se zaradi dveh katastrofalnih zgodovinskih izkušenj dobro zavedale in se temu primerno samoomejevale tudi vse nemške povojne generacije politikov.
EGS je kot predhodnica EU večinoma nastala iz tega razloga, samo za ponazoritev se spomnimo, kako krčevito se je v pogajanjih »2 plus 4«, ki so po padcu zidu potekala za ponovno združitev Nemčij, takratna britanska ministrska predsednica Margaret Thatcher oklepala zadržkov na račun znova prevelike Nemčije. Ne nazadnje je bil celo evro, ki ga je v vlogi predsednika evropske komisije konec osemdesetih let kljub nemškim pomislekom in zaljubljenosti v marko forsiral Francoz Jacques Delors, večinoma namenjen temu, da bi združujoča se Evropa laže nevtralizirala vpliv premočne nemške valute ter enakomerneje porazdelila gospodarsko in monetarno moč v skupnosti.
Ironija zgodovine je - »učiteljica življenja« ima takšne preobrate rada -, da se zdaj prav zaradi te skupne valute, ki je Nemci nikoli niso posebej marali, oziroma zaradi krize evra, ki je v bistvu huda dolžniška kriza vsake posamezne članice evrskega prostora, v Evropi dogaja nekaj, kar čedalje bolj spominja na tisto »nemško Evropo«, ki se je vsi bojijo. Celo Nemci sami. Nemčija je namreč po zaslugi pravočasnih reform pred leti zaradi »Agende 2010« celo zasmehovanega socialdemokratskega kanclerja Gerharda Schröderja krizo očitno pričakala bolje pripravljena od drugih. V finančnem viharju, ki je iz dneva v dan hujši, je zato podobna solidno zasidrani ladji, na katero se v sili privežejo vsi, ki so jim sidra popustila.
V kričanju, ki je zadnje čase glasno zlasti z Otoka, češ da Evropska unija nikoli ni bila zasnovana tako in da ne bi smela biti takšna, je zato videti kar precej bruseljskega sprenevedanja. Kdo, če ne tisti, ki druge drži na svojem sidru, naj pove, koliko bark in kako se še sme privezati nanj, da ne bo tudi njegovo sidro zaoralo in bomo vsi končali na čereh.
Kljub upravičenosti te logike se je treba zavedati, da utegne imeti takšno reševanje iz globoke krize, za kakršno ne evro ne Unija očitno nikoli nista bila dovolj domišljena, nekatere politične posledice. Avtomatično, celo če tega nihče ne bi hotel, poraja ideje o nujni tesnejši povezanosti tistih na istem sidru, o privilegiranosti onega, ki se je znal zasidrati in jih bo rešil, ter o izključenosti vseh drugih. Namesto da bi skupnost, ki nikoli ni bila dosti več od skupaj zasidranih bark, solidarno pomagala vsem članicam v težavah, da s krova zmečejo vse odvečno breme, ki ga tudi po zaslugi Bruslja ni malo, in jim tako omogočiti, da tudi njihova sidra »primejo«, tako vse bolj dobivamo Evropo na Nemčijo privezanih, Evropo tistih, ki jih bo evrovihar potopil, in Evropo onih, ki marsikdaj sploh ne vedo več, kaj še počnejo v skupnosti. To pa je bila od nekdaj idealna mešanica tudi za hudo politično krizo celine.
