Na pol poti

V tem tednu je evropska komisija Sloveniji odobrila program prestrukturiranja Abanke, ki med drugim pomeni, da jo bomo dokapitalizirali še z dodatnimi 243 milijoni evrov. Naša država je (oziroma bo) od začetka krize za reševanje bank namenila že približno 3,5 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja oziroma deset odstotkov BDP.

Gre za ogromno vsoto, o kateri se državljani upravičeno sprašujemo, ali je bila (oziroma bo) porabljena učinkovito. Glavni namen injekcij javnega denarja v bančni sistem je stabiliziranje bank, ki jim je kriza zaradi velikega deleža posojil, ki jih prejemniki ne morejo vrniti, močno otežila poslovanje. Druga pričakovana posledica državne dokapitalizacije je, da banke obnovijo svoje aktivnosti na trgu in začnejo financirati nove projekte zdravih podjetij. Tretja pa, da država sanirane in prestrukturirane banke proda zasebnim vlagateljem in si povrne vložek z začetka operacije.

V Sloveniji smo bili doslej učinkoviti predvsem v prvi točki, saj so v državni lasti pristale tako rekoč vse najpomembnejše banke v državi. Vendar so banke, ki so po imenu »sanirane«, ostale ujete v spiralo posojilnih odnosov s podjetji, ki jih s težavo odplačujejo, saj niso bile vse dvomljive terjatve prenesene na slabo banko. Zaradi zahtev programa državne pomoči se banke ukvarjajo z zagotavljanjem visoke kapitalske ustreznosti, (pre)malo sredstev in energije pa namenjajo za novo kreditiranje. Težave bank so seveda povezane z razmerami v gospodarstvu. Rast je zgolj simbolična, številna podjetja so v težjem položaju, kot so bila še pred letom, resnično novih in obetavnih investicijskih projektov pa je malo.

Ena od poti iz začaranega kroga, ki jo omenjajo poznavalci bank (na primer Egon Zakrajšek, ki dela v ameriškem Fedu), bi bila dodatna dokapitalizacija bank, ki bi jim v resnici dala na razpolago dovolj sredstev za financiranje podjetniških projektov. Ker si prezadolžena država ne more privoščiti novih velikih vsot za banke, bi morali denar poiskati pri zasebnih vlagateljih.

Tu naletimo na naslednji problem. Ali v Sloveniji v resnici želimo prodati banke? In ali imamo zanje sploh resne kupce? Prodaja bank zasebnim vlagateljem v doglednem času je sicer zahteva, ki jo vsebujejo evropska pravila o državni pomoči, zato bo evropska komisija na tem področju na Slovenijo pritiskala ne glede na (pričakovane) odpore. Proces prodaje NKBM, ki naj bi se uresničila že do konca tega leta, pa kaže tudi na objektivno težavo, ki ni stvar političnih odločitev. Zanimanje kupcev je borno, predvsem pa so pripravljeni plačati precej manj, kot je državo stabilizacija banke stala.

To niso dobri obeti. Razumemo jih lahko predvsem tako, da bo do ponovno živahnega bančnega sistema v Sloveniji še dolga pot. In če bo država hotela, da novi lastniki banke dokapitalizirajo, bo morala zelo znižati svoje pričakovanje glede tega, za koliko jih bo prodala. Da bi kdaj »dobili nazaj« tri milijarde in več, je najbrž prazno upanje.