Na potezi so Cerar, Mramor in Petrovič

Medtem ko je prejšnja vlada marca lani začela delo v viharnem času, ko nam je na vrata glasno trkala zloglasna trojka, zdaj prihod Cerarjeve ekipe – predvidoma bo zaprisegla prihodnji četrtek – časovno sovpada z varljivim zatišjem ob presenetljivem statističnem podatku s konca avgusta, da je letošnja gospodarska rast pozitivna in spodbudnejša od napovedi. Trdi prijem Bruslja je (začasno?) popustil tudi, ker prav zdaj nastaja tudi nova evropska vlada – nova evropska komisija. Evropska birokracija se zdaj ukvarja predvsem sama s sabo in čaka navodila novih komisarjev in komisark. A že kmalu, najpozneje pa po 1. novembru, ko naj bi Junckerjeva ekipa začela s polnimi obrati, čaka Slovenijo in novo vlado kar nekaj neprijetnih vprašanj in nalog, povezanih z izpolnjevanjem naših makroekonomskih in drugih zavez. Že po definiciji ima največjo odgovornost za gospodarski položaj trojica predsednik vlade, minister za finance in minister za gospodarstvo – v našem primeru so to Bratuškova, Čufer in Dragonja v odhajajoči ter Cerar, Mramor in Petrovič v nastajajoči vladi. Kakšne naloge in izzivi zdaj čakajo novince?

Omejitve: notranje in zunanje

Novi »gospodarski« trojček, ki prihaja iz kvote stranke SMC, bo soočen s kar nekaj omejitvami, notranjimi in zunanjimi. Najprej o prvih: vladne reference ima le predlagani finančni minister Mramor, medtem ko sta mandatar Miro Cerar in njegov kandidat za gospodarskega ministra Jožef Petrovič pri vodenju in koordinaciji gospodarskih politik v celoti nepopisan list, gospodarstveniki pa kot problematično poudarjajo še dejstvo, da malo znani Petrovič ni sodeloval pri nastajanju koalicijske pogodbe.

Koalicija SMC-Desus-SD bo, kot vse do zdaj, težavna. Poleg SMC, ki ima težave z gospodarskimi kadri, bosta v njej stranki, ki sta že bili v vladi v času globokega gospodarskega padca 2009–2014 in se nista izkazali z vodenjem umnih gospodarskih politik. Če strnemo: SD nosi veliko odgovornost za slabe projekte, kot je Teš 6 in za ne ravno umno upravljanje državnih financ in bank v času, ko je imel premiera in finančnega ministra. Desus je zaslovel s spodkopavanjem neizogibne pokojninske reforme, nima kakega otipljivega gospodarskega programa (razen pokojnin in regresa za upokojence), a je s populističnim predsednikom železni privesek vseh slovenskih vlad.

Kar zadeva zunanje javnofinančne omejitve, so na prvem mestu junijske zahteve in priporočila evropske komisije, ki jih bo nova vlada podedovala od odhajajoče, največ dela pa tu seveda čaka ministrstvo za finance. Novi predsednik EK Jean-Claude Juncker za evropskega komisarja za finančne in monetarne zadeve predlaga francoskega socialista Pierra Moscovicija, kar sicer nakazuje, da bo finančna politika Bruslja za odtenek manj varčevalna kot v časih zategnjenega finskega liberalca Ollija Rehna. A Cerarjevo vlado kljub temu čaka naporna javnofinančna konsolidacija in nujno uravnoteženje državnega proračuna. Priprava rebalansa državnega proračuna 2015 z ustrezno zmanjšanim primanjkljajem bo prva in prednostna jesenska naloga za izkušenega Mramorja. Pri tem pa bo moral hkrati že razmišljati, kje in kako bo se bo Slovenija spet zadolžila za poplačilo starih dolgov in novih obveznosti: že zdaj je namreč jasno, da nam bo v proračunu leta 2015 spet zmanjkala milijarda evrov.

Naloge za vlado in trojček

Trojček Cerar-Mramor-Petrovič in vlado bodo po pričakovani zaprisegi prihodnji teden pričakale še druge časovno tesne zahteve evropske komisije. Do konca 2014 moramo začeti celovit pregled zdravstvenih izdatkov in pripraviti socialni sporazum, ki bo zagotavljal, da bo gibanje plač – vključno z minimalno plačo – spodbujalo konkurenčnost, domače povpraševanje in ustvarjanje delovnih mest. Nova vlada se bo tudi zaradi evropskega diktata veliko ukvarjala z bankami. Do konca 2014 moramo privatizirati NKBM, že do avgusta pa bi morala ministrstvo za finance in Banka Slovenije pripraviti celovit akcijski načrt za banke – to bo zdaj naloga za novega ministra Mramorja in guvernerja BS Boštjana Jazbeca, ki se dobro poznata kot profesorska kolega v mirnem akademskem okolju ljubljanske ekonomske fakultete. Zdaj ju čaka zelo veliko skupnih praktičnih izzivov v neprijaznem političnem in gospodarskem okolju posttranzicijske Slovenije. Evropska komisija nam je za prihodnje leto naložila še privatizacijo Abanke – čeprav še ni sprejela odločitve o programu prestrukturiranja in državne pomoči zanjo, vlada bo morala zagristi tudi v problematiko Banke Celje. SDH mora sprejeti klasifikacijo naložb, nadaljevati moramo privatizacijo. To bo gotovo področje, ki bo najbolj razdelilo koalicijo – in prav nič presenetljivo bi ne bilo, če bi tudi ta vlada razpadla zaradi različnih pogledov na privatizacijo in prodajo državnega premoženja.

EK nam je naložila še naloge, ki bodo posredno padle na Cerarjevo ekipo: državna DUTB mora še ta mesec pojasniti svoj mandat ter pripraviti poslovni načrt in strategijo upravljanja. Veliko nalog čaka tudi SDH, ki se bo verjetno kmalu znašel na kadrovskem prepihu nove koalicije. Do novembra mora po nareku Bruslja sprejeti kratkoročni načrt za odprodajo več naložb, že do septembra pa bi moral sprejeti in izvajati tudi kodeks korporativnega upravljanja podjetij v državni lasti. Časovnih rokov še ni konec: do konca leta 2014 moramo končati krovni načrt za prestrukturiranje podjetij, ki bo vseboval jasno določene prioritete itd. Sanacija podjetij – zanjo bi čez palec potrebovali še približno pet milijard evrov, kolikor smo v zadnjem letu na grobo zmetali v sanacijo bank – bo za vlado še dodaten izziv in omejitev.

Poglejmo še širši kontekst, ko nov val recesije grozi samim jedrnim evrskim državam na čelu s Francijo, Nemčijo in Italijo in ko Draghijeva ECB mehča denarno politiko z minimalnimi ali celo negativnimi obrestnimi merami. Kar zadeva ekonomsko doktrino, se bo nova vlada najbrž že zaradi svoje levosredinske orientacije hitro usedla na evropski vlak neokeynesijanskega spodbujanja gospodarske rasti s povečanjem povpraševanja in infrastrukturnimi projekti. A tu bo hitro naletela na omejitve kar zadeva vire financiranja – evropska sredstva, državni proračun, tuji in domači kapital – in pregovorno slovensko nepripravljenost na tuje naložbe. A zaradi slovenske specifike, predvsem nespodbudnega poslovnega okolja, nekonkurenčne industrije in prezadolženih podjetij, čaka tudi to vlado veliko izzivov tudi na »supply side«, torej na strani boljše ponudbe.

Reforme za povečanje konkurenčnosti gospodarstva, vključno z, recimo, socialno kapico, bi morale biti prednostna naloga celotne vlade – tu pa sedanja koalicija SMC-SD-Desus sploh ni videti pripravljena na spremembe. To dokazuje že sama koalicijska pogodba, ki je tudi po mnenju gospodarskih krogov najbolj porabniško in najmanj reformsko usmerjena v zadnjih desetih letih. Na potezi je zdaj novi vladni trojček Cerar-Mramor-Petrovič – že prihodnji tedni bodo pokazali, ali je iz pravega testa, da vendarle pripravi in uveljavi ukrepe, ki jih Slovenija nujno potrebuje, če hoče nekoč le ujeti priključek k razvitim.