Na poti v filmski mrk

Pri nas ni politične volje, strokovnih kriterijev in sredstev za ohranjanje ključne umetnosti 20. stoletja.

Objavljeno
15. september 2014 19.21
bsa*arhiv
Jela Krečič, kultura
Jela Krečič, kultura
Filmske mojstrovine so del splošne kulturne zavesti. Avtorji, kot so John Ford, Frank Capra, Charlie Chaplin, Orson Welles, François Truffaut, Federico Fellini in množica drugih so s svojimi deli zaznamovali mentalni okvir Zemljanov 20. stoletja pa tudi njihov vsakdan, navade in rituale. Težko si predstavljamo, da so številni filmi in zvezdniki, s katerimi smo odraščali, podvrženi zobu časa in brez primerne hrambe filmskih trakov obsojeni na izginotje.

Znano dejstvo je, da je približno 85 odstotkov nemega filma izgubljenih. V prvih desetletjih nastajanja filmov, še ni bilo zavesti, da tudi nov medij zahteva ustrezno hrambo. Prvi filmski arhivi so tako nastali v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo veliko filmske dediščine že uničene.

Ob vsesplošni digitalizaciji kinematografov in televizij je ohranjanje filma postavljeno pred nov izziv. Če naj stari filmi na filmskih trakovih ostanejo dostopni in vidni, jih je pač treba spraviti v digitalni format. Hkrati pa je digitalizacija, kot se ne utrudijo poudarjati strokovnjaki, dvorezen meč. Ni namreč jasno, kako množico filmov, ki se jih spravi v digitalni format ali ki danes nastajajo v njem, shranjevati. Filmski trak se ob ustrezni hrambi lahko ohrani tudi več stoletij, medtem ko za digitalne nosilce vsebin življenjske dobe še ne poznamo.

Svetovne kinoteke in filmski arhivi se danes intenzivno ukvarjajo s temi problemi in poudarjajo, kako pomembno je ob digitalizaciji sprotno ohranjanje in restavriranje dediščine na sicer nepopularnem filmskem traku.

Ob dejstvu, da je digitalizacija, restavracija počasen in drag postopek, je zdaj jasno, da vse filmske dediščine ne bo mogoče ustrezno ohraniti. Strokovnjaki v filmskih arhivih, med katerimi so ključni kustosi, so zato dobri poznavalci filma in njegove zgodovine, pripravljajo prioritetne liste; naredijo selekcijo filmov, ki jih je treba skenirati, restavrirati po pomembnosti in ogroženosti. Za Švede je, denimo, pomembna dediščina Ingmarja Bergmana, poleg tega so se odločili zavarovati dela svojih režiserk, Danci so se najprej lotili svojega režijskega velikana Theodorja Dreyerja.

V Sloveniji problemi filma in njegove dediščine še niso prišli do zavesti politike. Kljub opozorilom celotnega filmskega ceha smo še daleč od kakršnekoli strategije ohranjanja filma. Da smo od obvladljive številke okoli dvesto celovečernih filmov z javnim denarjem do zdaj digitalizirali le štiri, je škandal.

Slovenski filmski arhiv (SFA) pri digitalizaciji filmskih materialov vodi kriterij njihove starosti, letos pa za digitalizacijo sredstev sploh ni dobil.

Brez jasne politične volje, ki zahteva tudi ustrezno finančno podporo enemu najbolj podhranjenih podsektorjev v kulturi (letni proračun Slovenskega filmskega centra je 4,5 milijona evrov), in brez zelo vsebinske strategije bodo filmi, ki so ustvarjali tukajšnji mentalni horizont, obsojeni na pozabo.