Ključno merilo za vse evropske združevalne procese od časov EGS naprej je vedno bilo, kako za Evropo preveliko in premočno Nemčijo v unijo vključiti kot »evropsko Nemčijo«, pri tem pa nikakor ne dovoliti »nemške Evrope«, je kanclerko Angelo Merkel pred časom, ko je ostro nasprotovala uvedbi tako imenovanih evroobveznic, opozoril Joschka Fischer. Kot Nemec je to lahko povedal brez dlake na jeziku, kot nekdanji zunanji minister in podkancler pa si je dovolil izreči tudi zelo jasno opozorilo Berlinu, da Evropske unije ni in je tudi ne bo več, če ne bo unija vseh in za vse. Čeprav so evropske in evrske težave hude in je mogoče razumeti interese najhitreje okrevajočih gospodarstev, ki so, tako kot nemško, v zadnjih dveh desetletjih ogromno plačala tako za svojo združitev kot za evropsko združevanje, zdaj, ko jim je po letih odrekanj in kljub krizi spet steklo, pa se »evroluzerjem« ne pustijo vleči na dno, je po Fischerjevem prepričanju nujno ohraniti unijo socialne, razvojne in seveda tudi finančne solidarnosti. In to za vse članice.
Sestanek evropskih finančnih ministrov, ki so v torek dodatno okrepili tako imenovani evropski mehanizem stabilnosti (ESM), naj bi bil torej korak v to, pravo smer. Varnostna mreža za evro in tiste članice evrske skupine, ki so se zakockale, naj bi bila razpeta, trgi pa pomirjeni. A se, žal, ni zgodilo ne prvo ne drugo. Obresti na dolgoročne portugalske obveznice, ki veljajo za barometer namer špekulativnega kapitala, so takoj po zasedanju finančnih ministrov strmo poskočile, »varnostna mreža«, ki naj bi ujela »evropadalce« in rešila valuto, pa je še vedno zelo majava. Po eni strani zato, ker si celo bonitetne članice evrske skupine, ki naj bi v največji meri jamčile za posojila, vsaka po svoje predstavljajo pogoje, pod katerimi naj bi jih delili, po drugi pa zato, ker je nemška kanclerka dala zelo jasno vedeti, da je nemški pogoj za okrepljeno podporo članicam v težavah še vedno »gospodarska politika, ki bo dosledno sledila nemškim principom«.
In smo spet na začetku, pri Fischerjevem opozorilu. Kakor koli namreč obračamo posledice krize in z njimi povezane načine reševanja težav, se ni mogoče znebiti vtisa, da nam pred očmi nastaja ne le nova, ampak tudi povsem drugačna Evropa. Takšna, kakršne v zgodovini skupnosti še ni bilo in v kateri bi se nekoč pregrešne ideje o koncentričnih krogih ali Evropi različnih hitrosti na lepem utegnile pokazati kot lepa nostalgija.
Kajti v prepirih okoli reševanja evra, pa naj jim rečemo »pakt za boljše gospodarjenje«, »gospodarska vlada« ali zgolj »okrepljeno gospodarsko sodelovanje«, se že rišejo najmanj tri Evrope. Prva delitev je tista z evrom, ki bo s »paktom« za samo njegovih 17 članic sedemindvajseterico avtomatično razklala na »nas«, ki imamo evro, in na vse tiste drugorazredne brez njega. Kar pa, žal, še ni vse. Kajti celo znotraj te evroskupine se že oblikujeta dve dodatni, med seboj sprti Evropi, ki imata očitno zelo različne poglede na reševanje krize. Za ene je bruseljsko poseganje v gospodarstvo, konkurenčnost in socialno politiko, kar vse so tudi po lizbonski pogodbi še vedno notranjepolitične in tabujske teme, edina rešitev, za druge (celo med prvokategornicami) je to nesprejemljivo. Še posebno če naj bi nastalo po diktatu samo nekaterih.
Jasno je sicer, da bo vse bolj razpirajoče se škarje treba zapreti, da bo nujno sanirati proračune, uskladiti fiskalne politike in najti rešilna padala za evro, drugače se Evropa lahko podre. Toda isto se lahko zgodi, če bo evrovlak zaradi premočne lokomotive začel izgubljati vagone. Ne le bolgarskih ali romunskih, tudi one iz prvega, »evro« razreda.