Na pragu revolucije

Socialni nemiri v Bolgariji so bili le vprašanje časa. Gospodarstvo je z vsakim dnem v vse večjem razsulu, oblast pa je skurila državne rezerve. V tem mandatu je od skupaj štirih milijard evrov porabila poltretjo milijardo. Nihče ne pojasni, kje je denar končal. Jasno je, da v državi ne gradijo ne novih cest ne novih tovarn.

Na bolgarskem političnem prizorišču se po predsedniških volitvah, na katerih je slavila vladajoča desno usmerjena stranka GERB, ni nič spremenilo. Če zanemarimo, da je premier Bojko Borisov prevzel nadzor še nad tajnimi službami. Kot so napovedali analitiki, je Rosen Plevnevljev, ki je lani postal bolgarski predsednik, marioneta v rokah premiera. V javnosti je njegovo mnenje vse redkeje slišati.

Čeprav v Bolgariji mnogi še vedno menijo, da ulica ne more ničesar rešiti, se hkrati vse bolj zavedajo, da čedalje več ljudi nima niti kaj jesti niti kaj izgubiti. Ne duha ne sluha ni o tujih naložbah, vlada pa ni znala obrniti trenda velikega padca neposrednih tujih vlaganj. Leta 2008 jih je bilo za 6,55 milijarde evrov, lani samo še za 1,75 milijarde.

V državi skoraj nihče ne ustvarja dodane vrednosti. Brezposelnost je 11,9-odstotna. Po uradnih podatkih je 800.000 ljudi brez dela, v resnici pa je položaj še veliko slabši. Povprečna plača znaša 410 evrov. Številna podjetja so pred bankrotom, dva milijona prebivalcev pa živi z le 85 evri na mesec. Bolgarija se zadolžuje v tujini, prazna pokojninska blagajna pa bo letos zahtevala dodatnih 20 odstotkov proračunskih sredstev.

Država je z eno nogo na pragu revolucije. Demonstracije so prerasle v vsesplošno izražanje nezadovoljstva z nezmožnostjo vlade, da zajezi močno razširjena nepotizem in korupcijo ter odpravi monopole. Ne glede na odstop vlade ni mogoče napovedati, kakšne sadove bodo obrodili množični protesti.

Kljub prepričanju večine bolgarske javnosti, da je desnica v nečednih poslih veliko hujša, kot je bila svojčas komunistična levica, vladajoča stranka Gerb in opozicijski socialisti uživajo približno enako podporo. Nikjer tudi ni videti nove politične sile, ki bi bila sposobna obračunati s korupcijo, ki se je zalezla v vse pore družbene stvarnosti. Zdi se, da bo vrh države tudi v prihodnje skrbel le za lasten žep, bolgarskemu življu pa bo še naprej vladala peščica monopolistov in oligarhov.

V Bolgariji se vsi politični akterji pripravljajo na nove parlamentarne volitve. Na redne ali predčasne. Čeprav o podkupovanju in drugih volilnih manipulacijah čivkajo že vrabci na veji, je malo verjetno, da bo morebitna prehodna vlada preprečila kupovanje glasov.

Bolgarska politična elita si je s sestopom vlade kupila le čas. Nemara večina navija, da ga bo dobro izkoristila. Če ima prav Platon, da mora človek povzdigniti glas, ko je prepričan, da oblast slabo upravlja državo. Revolucija najraje žre lastne otroke ...